Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ERYKAH BADU: New Amerykah Part One (4th World War) (Universal Motown, 2008) (ponovitev 27. 6. '08 OB 10.00) (3705 bralcev)
Petek, 20. 6. 2008
Borja



Borja Močnik recenzira novo ploščo samosvoje ameriške r & b pevke Erykah Badu ... (v celoti!)
* Pevka novega soula Erykah Badu se po petih letih vrača z novim materialom - če štejemo prave albume, pa po debelih osmih. Projekt New Amerykah je precej ambiciozen, saj naj bi po temle ploščku čez nekaj mesecev sledil še eden, do konca leta pa morda celo dva. To je rezultat novih metod dela in tega, da si je za pisanje novih komadov vzela kar nekaj časa. Skice komadov je Erykah prvič naredila kar sama na prenosniku (obvladanje nekega preprostega softweara jo je bojda naučil kar njen sin), končne podlage pa so ji skovali producenti kot so Madlib, Shafiq Husayn (iz kolektiva Sa-Ra) in 9th Wonder, od katerih bi le slednjega lahko uvrstili v mainstream soul in r’n’b mašinerije.

Drugih sodelavcev je kar nekaj, en komad je Erykah naredila z bobnarjem in producentom skupine Roots - Questloveom, enega z legendo vibrafona Royem Ayersom (ta je v nedavnem intervjuju dejal, da je bilo sodelovanje z Eryko Badu eno posebnejših), pri posnetku “Master Teacher” pa ji je pri vokalih pomagala še ena izjemna pevka novega soula in spokenworda, Georgia Anne Muldrow. Lista sodelujočih se seveda ne konča tu, a prekomerno naštevanje bi bilo že dolgočasno
.
New Amerykah je tako vokalno kakor tudi inštrumentalno presenetljivo minimalističen album. Je nekonvencionalen, na trenutke že čudaški izdelek – pevka pogosto sploh ne poje, ampak mrmra komaj razumljiva besedila. Ta so sicer mešanica prepletajočih se osebnih in politično angažiranih tematik. Stereotipne teme, ki se jih Erykah loteva na svojevrsten, metaforičen in zmeden način, so revščina, 9/11 in boj za pravice črncev. Neposredno občuduje kontroverznega vodjo Nacije islama, Louisa Farrakhana. Zaradi nelinearne strukture besedil, ki pogosto dajejo občutek, da so sestavljena kolažno, je Eriki na trenutke težko slediti, vendar pa zaradi posebnosti njenega glasu to niti ne zmoti preveč.
Podlage so direktne in neokrancljane. Večina jih zveni kot surovi demo posnetki in le redke spominjajo na ležerne bite z začetka Erykine glasbene kariere. So nekakšne skice in kontinuiteto lahko iščemo v tradiciji nemasteriziranih beattejpov, torej promo albumov neuveljavljenih producentov. Prvi referenci tovrstnega zvoka iz zadnjih let sta seveda Madlibov projekt Beatkonducta in plošča Donuts pokojnega Jaya Dille. Prvi je dve tovrstni nedokončani skici prispeval tudi za album New Amerykah, sijajna posnetka “The Healer” in “My People”.

“Nedokončanost”, dezorganiziranost in kaotičnost smo slišali v glasbi Eryke Badu sicer že prej, novost pa je čudaškost, temačnost. Izstopata v bistvu dva posnetka, ki sta nekoliko bolj sončna in pozitivna - “Honey” in “Soldier” (prvega je produciral 9th Wonder, drugega Karriem Riggins). In jasno, ker je album izšel pri velikanki Motown, sta to tudi prva singla z albuma. Prepričan sem, da so se odgovorni pri prvi referenci svetovnega soulerskega založništva ob prvem poslušanju New Amerykah le praskali po glavi, se spogledovali in razmišljali, kako zaboga bodo tako ploščo sploh promovirali.

Kar moti pri novem albumu Eryke Badu, pa še zdaleč nista nespoliranost in nejasna struktura. V bistvu moti to, kar je v njeni glasbi živciralo že prej – prekomerna eteričnost in mističnost. Komad “Twinkle” se na primer začne z nekakšnim spiritualnim recitiranjem, ki hitro načne živce vsakega pravega ateista. Še en rahlo patetičen trenutek je posnetek “Telephone”, kjer gre za Erikin predolg telefonski pogovor s prijateljem Jayem Dillo, ki ga kliče naravnost v onostranstvo.

Ker je plošča New Amerykah na trenutke zvočno bizarna, ne moremo mimo primerjave z nedavno izdanim albumom Rootsov, Rising Down. Erykah sicer ne premore tolikšne jeze kot njeni kolegi iz Philadelphie, vendar pa sta obe plošči simptom trenutnega položaja ameriške družbe, ki je na psu kot že dolgo ne. Simptom te situacije je tudi zagriženo podpiranje Baracka Obame večine afroameriških glasbenikov. V tem trenutku je to edina sprejemljiva opcija.

New Amerykah: Part One je torej hraber izdelek, saj nima prijaznih besedil in catchy refrenov. Njegova podrta struktura in statičnost, ki izhajata predvsem iz Erykinega hipnotičnega nametavanja besedil, delujeta dvojno. Po eni strani je zvočno simpatičen, definitivno je nekaj novega v glasbi gospodične Badu, nekatere podlage pa so preprosto izvrstne. Po drugi strani se poslušalec na trenutke tudi zgubi oziroma se začne dolgočasiti, vložki mističnih napevov pa ne pomagajo. Bistveno je, da gre za velik premik v zvoku ene bolj zanimivih pevk novega r&b-ja in soula in zato tudi veselo čakamo jesensko nadaljevanje.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>