Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MANU KATCHÉ: Playground (ECM, 2007) (ponovitev 28. 6. '08 ob 10.00) (3924 bralcev)
Sobota, 21. 6. 2008
MarioB



Mario Batelič recenzira zadnjo ploščo Manuja Katchéja 'Playground', s katero bo nastopil na letošnjem ljubljanskem jazzovskem festivalu ... (v celoti!)

* Manu Katche, francoski bobnar s slonokoščenimi koreninami, je že leta znan predvsem kot sodelavec številnih pop in rock glasbenikov, kot sta denimo Peter Gabriel ali Sting ter hrvaški Gibonni. V orbito širšega zanimanja zanj je vzletel sredi osemdesetih, ko je igral na Gabrielovem megauspešnem albumu So, čemur je sledil angažma na Stingovih albumih …Nothing Like the Sun ter The Soul Cages. Sledila je raznovrstna plejada glasbenikov, ki so si za spremljavo omislili njegovo prefinjeno in natančno bobnanje – od rockerjev Jeffa Becka in Dire Straits prek jazzerjev Ala Di Meole in Jana Garbareka do etno izvajalcev, kot so Afro Celt Sound System, Manu Chao, Loreena McKennitt ali Youssou N'Dour.

Čeprav je prvi samostojni album It's About Time podpisal že leta 1992, je nase opozoril šele z drugim albumom Neighbourhood iz leta 2005. To nas ne sme čuditi, če vemo, da je šlo za izdajo pri založbi ECM, na kateri so povrhu igrali priznani glasbeniki: solista Jan Garbarek in Tomasz Stanko, ritem sekcijo pa sta ob Katcheju zaokrožila dolgoletna sodelavca prejle omenjenega poljskega trobentača Stanka, pianist Marcin Wasilewski in kontrabasist Slawomir Kurkiewicz.

Pričujoči album Playground je v marsičem nadaljevanje omenjenega Neighbourhood; tudi zasedba inštrumentov je enaka, le da sta Garbareka in Stanka zamenjala norveška glasbenika Trygve Seim in Mathias Eick, znana bodisi iz lastnih projektov na ECM-u ali pa kot iskana spremljevalna glasbenika.

Katche in ekipa se tudi na tem albumu predajata počasnejšim, baladnim, dostikrat melanholičnim temam. Že v tej naravnanosti lahko najdemo največjo prednost pa tudi pomanjkljivost albuma. Lahko bi seveda ugovarjali, češ da ta muzika v svet jazza ne prinaša nič bistveno novega; podobnih, melanholično naravnanih ali liričnih baladnih skladb je na pretek in treba je povedati, da marsikateri komad švigne mimo nas, ne da bi se ga povsem zavedali. A tisto, kar gre glasbenikom šteti kot prednost, je dejstvo, da je slišati, kot da se tega zavedajo in da namerno kukajo čez lastno ramo v jazzovsko zgodovino.

Da to torej počnejo brez prevzetnosti ali pretencioznosti; tudi zato je treba Katcheju in glasbenikom izreči priznanje – avtorju za kar nekaj lepih balad s fino medigro inštrumentov ter spremljevalnim glasbenikom za odlično in z občutkom odigrano muziko. V zvočni sliki je sicer zanesljivo in ritmično pisano bobnanje vodje projekta bolj v ospredju kot sicer, a skladbe dostikrat poganjajo drugi glasbeniki.

Predvsem je treba omeniti trobentača Mathias Eicka, ki s svojim zamolklim, a tudi živahnim in prodornim zvokom marsikatero skladbo bolj zaostri. Tukaj je tudi izvrsten poljski pianist Marcin Wasilewski, ki se lirizma loteva občutljivo, previdno ter vanj vnaša prvine swinga in nove klasike s precejšnjo pozornostjo do pomenljivih premolkov. V dveh skladbah, prvi in zadnji, se glasbenikom pridruži ameriški kitarist David Torn, ki jim doda malce psihedelično, fluidno ozadje in res je škoda, da ne igra na več komadih, saj je omenjenima dodal ščepec skrivnostnosti in začaranosti.

Zaradi svoje pretežne umirjenosti se kaj lahko zgodi, da bo album Playground zelo všeč tistim, ki glasbo radi potisnejo v vlogo “ozadja” ali rekvizita, pripomočka za kakšno drugo početje, denimo branje ali neobvezno kramljanje. Res je tudi, da je zaradi svoje melanholije in svojstvene zasanjanosti bolj ustvarjena za poslušanje pozno ponoči, še najbolj pa nam umirjena eleganca in prikrita energičnost v misli prikliče kak rahlo zakajeni jazovski klub.

Zato bo, po našem mnenju, nastop na velikem odru KrižanK, kjer bo ta zasedba, resda z drugima pianistom in kontrabasistom, nastopila v sredo, 2. julija na Ljubljanskem jazz festivalu, pokazal, koliko zares močna je ta muzika oziroma v kolikšni meri bo glasbenikom uspelo to intimistično, klubsko muziciranje razširiti čez avditorij Križank. Do takrat pa vam v časovno in vremensko ne ravno najprimernejšem času v posluh ponujamo izbor mehkobnih skladb, ki vas bodo, odvisno od vaše dojemljivosti, lahko zazibale v razburkano fantaziranje ali pa nedolžno dremanje.

pripravil Mario Batelič



Komentarji
komentiraj >>