Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Matmos!!! (4017 bralcev)
Nedelja, 22. 6. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira nastop dvojca Matmos v Stari elektrarni ... (v celoti!)
Pred približno tremi tedni smo po nastopu odličnega dvojca Burnt Friedmann / Jaki Liebezeit ugotovljali, da smo bržkone videli letošnji najboljši (domači) koncert ter, da bo visoko nameščena »live« prečka do konca koncertne sezone le s težka dosegljiva. A prečki so se že minuli petkov večer močno približali profesor srednjeveške angleške literature, gospodinja in nekdanji član Metallica cover benda, ki v prostem času skupaj nastopajo kot Matmos. Koncerta nemcev in američanov sta si bila vsebinsko sicer precej različna, kljub temu pa je med obema moč potegniti kar nekaj vzporednic. Oboji ustvarjajo v kontekstu avantgardnih elektronskih praks. Oboji svojo kreativnost izražajo na zelo samosvoj način. In oboji so v živo še bolj prepričljivi kot na ploščah.

Zasedbe Matmos, ki jo tvorita Drew Daniel in Martin Schmidt (ter pri živih nastopih - tako kot v petek - pogosto tudi Jay Lesser), se že vrsto let drži sloves odličnega koncertnega benda. Širša glasbena javnost ju je spoznala na turneji Vespertine, ko sta kot gostujoča glasbenika takorekoč zasenčila Bjork, kar ob nastopaški eksentričnosti islandske dive, seveda še zdaleč ni lahka naloga. Toda Daniel in Schmidt sta s svojimi duhovitimi zvočnimi domislicami ves čas pozornost preusmerjala nase. Če za večinski del elektrončkarjev namreč velja, da se med koncerti skrivajo za svojimi laptopi, Matmos v živo kreiranje posegata precej bolj pronicljivo. Schmidt je običajno tisti, ki s pestrim naborom najrazličnejših (neglasbenih in glasbenih) rekvizitov ustvarja nenavadne zvoke, te pa Daniel skozi sampler nato prevaja v sicer precej enostavno kompozicijsko formo, ki pa v živem kontekstu ponudi zelo učinkovit rezultat. Obiskovalec na ta način namreč ves čas spremlja kako zvočni fragmenti rastejo v intrigantno, pogosto igrivo zvočno celoto. Zmanipuliran zvok tepežkanja po Schmidtovih ritnicah, lahko denimo hitro preraste v »cageovsko« eksperimentiranje. Seveda sta Matmos s tem početjem daleč pred tipično akustično - laptop kombinacijo, ko glasbeniki z brenkanjem in praskanjem le opravičujejo koncept živega nastopanja. V njunem primeru akustična prebiranja pač niso le okras, ampak zelo smotrn proces preko katerega sestavita osrednjo zvočno premiso.

Čeprav Schmidt in Daniel tovrstni koncertni pristop prakticirata že vse od njunih začetkov, pa je tokratni nastop napovedoval nekaj drugačnega. V letošnjem maju je luč dneva namreč ugledal njun novi album ’Supreme Balloon’ s katerim sta sampler pospravila v omaro in v prvi plan potisnila impresiven izbor najrazličnejših, predvsem analognih sintetizatorjev. Promocijske fotografije ob izidu albuma so nakazovale, da bomo na njuni tokratni turneji morda deležni synth lekcije, vendar pa se je še enkrat več izkazalo, da Matmos in pričakovanja enostavno ne sodijo skupaj. Pravzaprav sta ta ugibanja ovrgla že v intervjuju, ko sta na pol v šali na pol zares povedala, da sta mnogo preslaba glasbenika za konvencionalen koncertni pristop. Saj ne da bi ju hoteli gledati v konvencionalni formi, ampak najdaljša, naslovna skladba z novega albuma, vendarle na ves glas kliče po živi interpretaciji.

V petek je dvojica koncert otvorila med gledalci na tribuni. Z nekakšnima laserskima tereminoma sta postregla aperitiv v obliki piskajočega hrupa, odprt laptop, kitare in sampler na odru pa so razkrivali, da ne bomo deležni zgolj synth lekcij. Estetika Matmos v živo dobi precej bolj avanturističen pridih, dasiravno se imata Shmidt in Daniel za control-freaka in nista nagnjena tipičnemu razumevanju eksperimentiranja. Brez dvoma imata pestro dogajanje na odru skrbno pod nadzorom, vendar pa kljub temu precej zvočnega barvanja nastane po trenutnem navdihu. Tudi to pot je Daniel skrbel za sampler in software, Schmidt za elektro-akustično kitaro, klaviature, gong in še kaj, Jay Lesser pa se je kot edini »ta zaresni« inštrumentalist v dogajanje vključeval z električno kitaro in klaviaturami. Kot vedno, so vidno vlogo v njihovem nastopu dobile vizualije, od katerih smo nekatere lahko videli že v preteklosti, večinoma pa so bile povsem sveže, kar pač lahko pripišemo dejstvu, da se je v njihovem petkovem setu znašlo tudi nekaj skladb z novega albuma. Pravzaprav so to bile tudi edine skladbe, ki jih je bilo moč prepoznati, saj je glasba Matmos v živo sicer nameščena v precej bolj nerazpoznavno, amorfno formo.

Preplet zvočnih in vizualnih sekvenc zaobjame izrazno precej raznovrsten material, ki pa ga Schmidt in Daniel vešče sestavita v komplementarno celoto. Tokrat je ta bila nekoliko bolj osebno izpovedna kot sicer. Skladbe z albuma ’Supreme Balloon’ so preko Danielovega samplerja dobile še nekoliko bolj sodobno preobleko, kozmične vizualije v sinergiji s hipnotičnimi sintetičnimi prebiranji, pa so nas poslale naravnost med oblake. V eni od sekvenc smo uživali v izvrstni razčlenitvi soodvisnosti zvoka in slike, spet v drugi bili postavljeni v vlogo voyeurjev ob prikazu homoerotičnega filmčka, za katerega so Matmos in Lesser sestavili odličen soundtrack v stilu artsy porničev. Izpostaviti velja še duhovito kombinacijo animiranih LSD spiral in skozi elektroniko obarvanega sanfranciškega psihedeličnega rockovskega izročila. In če so uvodne tri četrtine koncerta minile v duhoviti, igrivi maniri, smo v zadnji četrtini doživljali katarzo. Za zaključek rednega dela je trojica namreč postregla z nekoliko predrugačeno verzijo odlične naslovne skladbe z albuma ’Supreme Balloon’, ob kateri pač lahko občutiš le še utrip svojega najpomembnejšega organa.

Matmosova zvočnost se je vedno ognila konvencijam, toda v petek smo dvojico spoznali v še bolj brezkompromisni formi. Očitno sta se otresla vseh zadržkov, zato je v glasbi po novem precej več prostora za različne tvegane domislice, ki njuno izraznost postavljajo v še bolj radikalen ekstrem, vendar pa s tem nista izgubila svoje pop senzibilnosti. Tudi humor še vedno ostaja sestavni del njunega koncertnega nastopa, pa naj si bo zapakiran v glasbo samo, vizualije ali pa Schmidtove kabaretske dovtipe. Minuli petek smo bili nedvomno priča še enega (za podalpske kraje) izvenserijskega koncerta, ki pa v zadnjega pol leta postajajo kar nekakšna stalnica. Za to se v največji meri lahko zahvalimo založbi Rx:Tx, ki po nekem čudežnem ključu uspe privabiti vse te eminentne glasbenike, nedvomno pa je lepa vzpodbuda tovrstnim dogodkom tudi dober odziv občinstva, ki je očitno lačno tovrstnih vsebin.

Na koncertu Matmos v Stari Elektrarni je utrip svojega najpomembnejšega organa čutil Goran Kompoš.


Komentarji
komentiraj >>