Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 113: razstava Fantastisches Realismus / razstava Doings or Not (5510 bralcev)
Sreda, 25. 6. 2008
mcolner



V sredo, 25. junija, ob osmi večerni uri prisluhnite oddaji o sodobnih vizualnih umetnostih. Tokrat si je Tanja ogledala sadove sodelovanja med talinsko in ljubljansko umetnostno akademijo na razstavi mladih estonskih umetnikov v galeriji Vžigalica. Miha se je podal v dunajski Belvedere na pregledno razstavo domačega gibanja tako imenovanih fantastičnih realistov.
V dunajskem spodnjem Belvederu, nekdaj razkošni rezidenci princa Eugena Savojskega, baročnem biseru v centru sodobnega Dunaja, danes pa izjemno eminentni galeriji za sodobno in moderno umetnost, je vse od sredine maja na ogled pregledna razstava o specifičnem dunajskem gibanju, ki je svoje lovke kasneje razpredlo tudi po nekaterih nemško govorečih območjih, tako imenovanem Fantastičnem realizmu. Trenutna ponudba omenjene galerije tako nadaljuje kontinuiteto velikih ambicioznih razstav, ki jih snovalci z zelo strokovno, konceptualno in promocijsko strategijo ponujajo številnim obiskovalcem.

Fantastični realizem pomeni geografsko in časovno dokaj omejeno gibanje generacije avstrijskih umetnikov, ki so po končani drugi svetovni vojni povezali več slogov kot nekakšen pregled skozi stoletja ikonografije in formalnih značilnosti evropske umetnosti. Navezovali so se na vseskozi pojavljajočo in vseprisotno mistiko ter radikalno metafiziko in vzpostavili lastno poetiko, ki je našla mesto v duhu tedanjega časa. Manierizem, Barok, Simbolizem, Pittura Metafisica in Nadrealizem so osnovne vplivne predpostavke generacije mladih dunajskih umetnikov po letu 1945. Tedaj so po končani drugi svetovni vojni večinoma mladi slikarji začeli uveljavljati všečno, drugačno ikonografijo v domačem prostoru. Na nek način so uspeli nadaljevati nadrealistično estetiko, ki je v tridesetih letih dodobra zaznamovala zahodni svet.

Pripravljalci razstave v Belvederu so se podobno kot pri veliki predhodnici, retrospektivi domačega velikana Oskarja Kokoschke, odločili za večjo investicijo in izboru del dotičnih slikarjev dodali dela premnogih umetnikov, ki so tako ali drugače vplivali na razvoj specifičnih formalnih in vsebinskih potez fantastičnega realizma. Temu ob bok so tako predstavljeni tudi predhodniki in sodobniki tega gibanja. Ti so dejansko umestili gibanje v prostor in čas. Obiskovalec razstave lahko tako poleg same razčlenitve in predstavitve časovno oddaljenega gibanja pridobi tudi veliko mero informacij o avstrijski in delno nemški umetnosti časa med leti 1945 in 1965.

Delom glavnih predstavnikov Ernsta Fuchsa, Rudolfa Hausnerja, Wolfganga Hutterja, Helmuta Loherba in drugih se tako pridružujejo tudi predstavniki medvojne umetnosti, kot sta Gottfried Gobel in Edgar Jene, predhodniki kot Albert Paris Gutersohn ter mnogi slavni predhodniki, ki so zaznamovali zgodovino umetnosti od 16. stoletja dalje. Med njimi najdemo dela Petra Paula Rubensa, Hieronymusa Boscha, Archimbolda, Salvadorja Dalija, Giorgia de Chirica in Maxa Ernsta, ki odlično korespondirajo in postavljajo v dodatni kontekst produkcijo dunajskih sledilcev. Organizatorji razstave tako obeležujejo štiridesetletnico končnega vehementnega preboja teh avtorjev na mednarodno umetnostno sceno. In res, vsi še živeči umetniki tega kroga predstavljajo smetano domačega likovnega prizorišča.

Razstava Phantastischen Ralismus je postavljena pregledno in ne pretenciozno. Rajši kot da bi na ogled postavili kar se da velik korpus del obravnavanih slikarjev, so se snovalci odločili za poučen, informativen in pregleden koncept postavitve. Ravno obratno kot mnoge velike likovne manifestacije si je razstavo v Belvederu mogoče dokaj podrobno ogledati, prebrati vse tekstovne zaznamke in se posvetiti pripadajočemu televizijskemu dokumentarcu v dobrih dveh urah.

Ureditev materialov zanimivo ne poteka po nobeni logični kronologiji, ki ji je v kontekstu tega gibanja tudi težko dosledno slediti, ampak se poslužuje predvsem motivnih in estetskih parametrov. Razdelitev obsega motivne in ikonografske sekcije, kot so Portret, Sanjski svetovi, Eros in Tanatos ter Mitološka ikonografija, ki uspejo predstaviti bistvo in največje dosežke tega gibanja.

Fantastični realisti se neposredno navezujejo na slavno dunajsko umetnostno akademijo, iz katere prihajajo glavni predstavniki, ki so v času vzpona ameriško sponzoriranega, trendovskega napada abstraktnega ekspresionizma na Evropo predstavljali njegov diametralno nasprotni pol. Natančne in jasne slikarije, polne figuralike, kontrastne barvitosti in iracionalnih kompozicij so s svojo nelogično narativnostjo oponirale izostanku vsebinskega segmenta povojne umetnosti na globalni ravni. Sanjski svetovi, prelepe mrakobne krajine in deformirane figure so pomenili nekakšno navezavo na znanstveno fantastiko, čeprav je ikonografija ostala na bolj bazični, nič kaj futuristično vizionarski stopnji. Upodobitve narave in njena veličastna veličina, čudežne živali in svojstvene interpretacije sanj nadomeščajo čaščenje stroja in njegovega gospodarja človeka, kot so to počeli nekateri predstavniki avantgardnih gibanj med obema vojnama.

V tem smislu so bili fantastični realisti predvsem nekakšni znanilci vračanja v preteklost, kar se v zgodovini umetnosti ponavlja skozi vsa obdobja. Tehnološka fascinacija, uporaba vseh razpoložljivih medijev ter revolucionarna politična in družbena znamenja avantgardistov, ki so umetnost fatalno dojemali kot celovit družbeni projekt, je tako v naslednjih desetletjih podlegla klasičnim medijem in bolj tradicionalnim usmeritvam. Fantastični realizem se je posluževal slikarstva, se navezoval na germanski simbolizem, deloma pa tudi na mitološko medvojno propagandno umetnost, ki so živeli v idealiziranem svetu ideologij. Predvsem je bilo za fantastične realiste, kakor tudi za ostale takrat uveljavljajoče se smeri kot na primer abstraktni ekspresionizem, dokaj značilno izogibanje političnemu in družbenemu angažmaju. Politika in ostale velike zgodbe so se umaknile notranjemu svetu, formalnim značilnostim umetniških del in vseprisotni idealizaciji, kar je bilo tudi povšeči povojnim političnim elitam zahoda.

Vseeno se na razstavi v segmentu Eros in Tanatos prikaže tudi ta del takrat še živega spomina Evropejcev. Slika Psalm 69 Wolfganga Hutterja bi lahko predstavljala futuristično utopijo sodobnega sveta ali vizualizacijo Orwellovega leta 1984. V tej kompoziciji namreč predstavlja ključne elemente reprezentacije sodobnosti, kot so letalo, populistični pridigar, svastika, visoke stolpnice in sveža pogorišča. Slikovite in pretirane upodobitve koncentracijskih taborišč so nedvomno odlična tematizacija nedavnih dogodkov, za katere večina ljudi do konca krvave vojne niti ni vedela ali ni hotela vedeti. Prav tako so motivi tankovskega spopada, ki bi lahko predstavljal epohalno in monumentalno tankovsko bitko pri Kursku, z mrtvimi in ožganimi figurami in kopico raztrgane pločevine bolj izjema kot pravilo v kontekstu fantastičnega realizma.

Vsekakor se tovrstne apokaliptične podobe odlično vklopijo v formalne zakonitosti le-tega, čeprav so kot rečeno prevladali ljudstvu prijetnejši in seveda tudi bolj prodajno zanimivi motivni poudarki.

Razstavo uvede prav Ernst Fuchs, verjetno najbolj mednarodno prepoznaven in tržno zanimiv med temi avtorji. Njegova zgodnja dela se poigravajo s stiliziranimi figurami nekakšnih pol ljudi, ki se v maniri nadrealizma nahajajo v nerealnih krajinah, spominjajoč na manieristične ali baročne kompleksne mitološke in katoliške alegorije. Čustvena stanja, fizične in psihične deformacije, biblični patos in specifična nejasna narativnost tako v samem začetku zajemajo bistvo celostne podobe skupine umetnikov. Skupne značilnosti avtorjev, ki so se leta 1948 tudi formalno povezali v tedaj zelo aktivni dunajski Art Club, so z leti, zlasti pa z vstopom v šestdeseta leta, polagoma postajale ohlapne. Umetniki so po vstopu v zrela umetniška leta začeli pridobivati svojstvene ustvarjalne poteze, ki so se mnogokrat povsem oddaljile od teženj fantastičnega realizma.

Tako sta recimo Maria Lassnig in Arnulf Rainer dober primer protagonistov, ki sta delovala ob boku tem avtorjem, bila člana omenjenega Art Cluba, vendar nista nikdar prestopila meje striktnega formalnega in motivnega posnemanja glavnih osebnosti. Njihov likovni svet se nahaja v povsem drugem občutju sicer istega časa. Ostali sodobniki, kot so Gerhard Swoboda, arhitekt Friedrensreich Hundertwasser, Fritz Januschka ali Kurt Regschek, so predstavljeni precej bolj parcialno, vendar povsem zadovoljivo za podajanje osnovnih informacij in kontekstov fantastičnega realizma, ki je v določenih segmentih ostal priljubljen vse do današnjih dni.

Razstava v Belvederu se tako lahko pohvali z izjemno, kar obenem pomeni tudi dovolj nevidno vlogo kuratorja postavitve, ki je dal čistemu likovnemu predstavljanju umetniških del in širši družbeni, kulturni in zgodovinski kontekstualizaciji enak pomen. Preglednost, jasnost in dobra prebavljivost so osnovne karakteristike razstave, ki je tako primerna za kar najširše množice umetnosti željne publike. Intervencije v obliki dokaj subjektivnega umeščanja vplivnih primerov velikih avtorjev v celoto razstave so več kot dobrodošle, saj uvedejo tudi nepoučenega gledalca v svet fantastičnega realizma in dunajske scene v približno tridesetih letih neformalnega delovanja tega gibanja.

Razstava je v galeriji spodnjega Belvedera na Dunaju odprta vse do 14. septembra letošnjega leta.




Ljubljanska Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ter Estonska akademija umetnosti iz Talina sta prejšnji teden v Ljubljani javnosti predstavili sadove njunega najnovejšega medsebojnega sodelovanja. Da sta zastavili večplastni medkulturni dialog, ki naj bi jima pomagal vzpostaviti aktivno izmenjavo izkušenj v različnih prostorih delovanja, govorita otvoritev razstave estonskih sodobnih umetnic in umetnikov z naslovom Doings or Not, ki jo bo vse do osmega julija gostila ljubljanska galerija Vžigalica. Temu ob bok se je zgodil enodnevni simpozij, ki je potekal prejšnjo sredo pod naslovom Artikulacija, komunikacija, prostor.

Omenjeni projekt slovenskemu konzumentu sodobne umetnosti prinaša v prvi vrsti predvsem pregled dogajanja v najnovejši sodobni estonski produkciji. Veliko število imen umetnic in umetnikov, ki sta jih v Slovenijo pripeljali estonski kuratorki mlajše generacije Margit Säde in Laura Kuusk, pa prej navede na misel o podajanju kvantitete kot kvalitete. Omenjeni kustosinji sta diplomirali na Estonski akademiji umetnosti. Ta svojim študentom že tekom študija omogoča kuriranje razstav v univerzitetni galeriji, kar 25 na leto jih priredijo, v prostorih pa razstavljajo predvsem umetniki, ki so tako ali drugače bili ali so povezani s šolskim sistemom. Razstava v Ljubljani pa je prvi večji in obsežnejši projekt Säde in Kuusk tako doma kot v tujini.

Razstava Dejanja ali nedejanja tematizira delo umetnika v sodobni družbi in se sprašuje po smiselni obliki njegovega angažmaja. Naj ta komunicira, interpretira, duplicira, prikazuje, kriči in podobno ali naj preprosto ostane pasiven? Podobno vprašanje si kuratorki zastavljata o vlogi gledalca. Ponudita mu najrazličnejše oblike vprašanja recepcije, od opazovanja praznega stanovanja, prek kvaziumetniške slike, ki temelji na reciklaži iz pokrovčkov osvežilne pijače, do lesenega zabojnika, v katerem so bila dostavljena estonska umetniška dela v Slovenijo. Tu so še lesene kocke enakih dimenzij, ki zapolnjujejo enega izmed kotov galerije, pa nekaj videodel, ki se osredotočajo predsvem na delovanje v zasebnem in javnem prostoru. V umetniških delih so prisotne majhne, lokalne zgodbe, ki interpretirane z minimalističnim likovnim izrazom izražajo praznino, osamljenost, pasivnost, odtujenost ali pretirano hiperaktivnost udeleženih akterjev.

Kljub preglednemu značaju, ki ga razstava morda sploh ni želela vzpostaviti, a ga žal je, se obiskovalec željan izvedeti več o sodobni estonski produkciji, delno počuti osiromašenega, saj ga v galerijskem prostoru Vžigalice ne pričaka niti katalog, kaj šele kratek informativni portfolio, ki bi mu pomagal vzpostaviti bolj konstruktivni odnos do videnega. V rahlo oporo mu je vodnik, s katerim lahko gledalec vzpostavi kontakt preko skypa. Ta mu, seveda če je takrat ravno doma in za računalnikom, v angleškem jeziku ponudi vodstvo po razstavi oziroma mu, če gledalec tako želi, odgovori na nekatera vprašanja.

Kljub pomankljivostim, ki sta jih ob prvem kuratorskem podvigu Margit Säde in Laura Kuusk naredili, pa lahko opazimo, da je velik delež problematiziranja v polju sodobne estonske umetnosti danes še vedno povezan s polpreteklo zgodovino države. Eden izmed zanimivejših videodel, povezanih s tovrstno problematiko, je Monolith režiserke Kristine Norman. 15 minut dolg video refleksira položaj znotraj estonske družbe in spregovori o razmerju med omenjeno državo in Rusijo. Delno fantastična, a hkrati dokumentarna pripoved o bronastem monolitu, ki pade iz vesolja v Estonijo, po pripovednem jeziku spominja na delo Stanleyja Kubricka Vesoljska odiseja.

Kvaliteta videa Monolit ni le v njegovi izvedbi, temveč v sporočilu, ki vseobsežno zajame celotno zgodovinsko dogajanje Estonije, njene komplekse majhnosti in odtujenosti, etnične razlike znotraj države, njeno geografsko pozicijo, naravne danosti in še bi lahko naštevali. Estonija je skozi zgodovino prav tako kot Slovenija doživela le majhen del samostojnosti in neodvisnosti.

Danska, Švedska in nenazadnje vladavina Sovjetske zveze sta globoko zaznamovali estonski narod. Ta se, kljub temu da estonski umetniki krojijo bolj lokalno umetniško sceno in da je Estonija bolj kot od kulturno-umetniškega dogajanja odvisna od naravnih surovin, še vedno najbolj predrami, ko so dogodki povezani s kulturno zgodovino naroda. Bronasti monolit, ki ga Norman vzame za izhodišče študije o svoji estonsko–ruski družini, je tisto jabolko spora, ki je lansko leto aprila povzročil doslej najhujše nemire v državi.

Kip bronastega vojaka, delo kiparja Enna Roosa je bil leta 1947 postavljen v centru Talina kot spomin na tretjo obletnico vdora ruske Rdeče armade v omenjeno mesto. Bil je uradni spomenik žrtvam med sovjetskimi vojaki. Kontekst njegovega pomena znotraj sovjetske osvoboditve se je spremenil, ko se je leta 1991 Estonija osamosvojila. Bronasti vojak v središču glavnega mesta je simboliziral tudi čas podpisa pakta o nenapadanju Molotov–Ribbentrop iz leta 1939, obdobje, ko se je v Talin naselilo še posebej veliko ruskih etničnih emigrantov. Sovjetska Zveza in Nemčija pa sta si razdelili takrat neodvisne baltske države, med njimi tudi Estonijo. Kip je nova vlada začela propagirati kot simbol sovjetske okupacije in represije, zato je sledila premestitev.

Razumevanje umetniških del in tudi sam naslov Dejanja in nedejanja resnično zaživi šele skozi zgodovinski pogled na novonastalo umetniško produkcijo, ki po dolgem času osvobojena reflektira najrazličnejše komponente tako lokalnega kot globalnega prostora. Mnoge razstavljajoče umetnice in umetnike, ob branju njihovih imen moramo seveda paziti, da si ne polomimo jezika, pa estonski kustosi, med njimi Anders Härm in Hanno Soans, uvrščajo med tako imenovano New Wave generacijo umetnikov 21. stoletja.




Zdaj pa se posvetimo še napovedi pomembnejših dogodkov v polju vizualnih umetnosti doma in v bližnji soseščini, ki se imajo zgoditi v naslednjih dneh.

Od 24. junija je odprta skupinska razstava Naravni odnosi, ki je nastala v sodelovanju galerije Škuc in organizacije Mesto žensk, seveda pa predstavlja izključno ženske umetnice.

Danes ob 19. uri se je v sklopu dogodkov Review / Preview v galeriji Ganes Pratt odvijala predstavitev domače umetnice Urše Vidic.

V galeriji Photon v Ljubljani se bo jutri, v četrtek, 26. junija, ob 20. uri odprla samostojna razstava domačega umetnika Andreja Ostermana z naslovom Grow Up.

Istega dne, 26. junija, ob 21. uri se bo v galeriji Kapelica zgodilo odprtje razstave finske umetnice na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, Minne L. Henriksson s pomenljivim naslovom Ljubljanski zapiski.

V petek, 27. junija, se bo v galeriji Alkatraz odprla zaključna razstava udeležencev Laboratorija kuratorskih praks v sklopu Sveta umetnosti, šole za sodobno umetnost, avtorja Mircea Nicolaeja z naslovom Google Tourist.

V torek, 1. julija, se bo v razstavišču MGLC-ja odprla razstava Zore Stančič in Petre Varl, ki bo ponudila vpogled v zadnjih dvajset let njune likovne produkcije.

V sredo, 2. julija, se bo v galeriji Ganes Pratt odprla razstava vrhuncev slovenskega sodobnega slikarstva z naslovom Navzdol po zajčji luknji.

V poletnih mesecih bo oddaja Arterija na sporedu zgolj enkrat mesečno s posebnimi tematskimi sklopi, v katerih bo zajeto pomembnejše poletno dogajanje v polju sodobne vizualne umetnosti. Torej, lep pozdrav in na slišanje zopet v eni od sred ob koncu julija, ob dvajseti uri, na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Tanja Pavlič.


Komentarji
komentiraj >>