Igor Pavkovič- Recky recenzira koncert ameriških dratarjev Helmet v zagrebškem Pauku ... (v celoti! + ekskluzivni Reckyjev video!)
RECENZIJA PONEDELJKOVEGA KONCERTA HELMET V ZAGREBU!
* Da je pri nas v vezi relevantne tuje rockovske koncertne ponudbe vrag vzel šalo, se kaže predvsem v tem poletnem času. Še posebej, če zadevo primerjamo s sosednjo Hrvaško. Tam so v zadnjih tednih videli in poslušali Dylana, Manic Street Preachers, Nicka Cavea, Prodigy, Tinariwen,... prihaja Manu Chao, tudi The Fall, Godfathers, Wire, Lemonheads, Juliette and The Licks, The Dirtbombs in še bi lahko našteval.
Kaj pa pri nas? Blatni dol. Prevladujejo odrske burke tipa Tribute To, različni Pozdrav mitingi in višek poletja – nastop Status Quo. »Morš mislt.« Je to morebiti tudi dokaj realna preslikava stanja duha v državi? A kaj bi to. Najbolje, da tale togoten uvod prekinem in se posvetim skupini Helmet.
Bend, ki se na vsake toliko časa zbira in spet razpušča, je v sosednjo prestolnico prišel v sklopu evropske turneje in s še vedno aktualnim albumom Monochrome, izdanim že pred dvemi leti. Turneja ekskluzivno obsega zgolj deset nastopov. Firbec, kanček nostalgije in album Meantime, ki je po dobrih šestnajstih letih izvrstno prestal proces staranja, so me motivirali za odhod v soseščino.
Mimogrede, Meantime z letnico 1992 še danes zveni sveže, nabildano, matematično, celo brezčutno natančno in kilometre nad različnimi deformiranimi kloni, ki so se napajali pri Helmet koritu. Kloni so skozi nu-metal celotno idejo zbanalizirali do skrajnosti. In, kar je prekleto kruto, najbolj bizarni primerki so namlatili največ cekinov. Podobnih primerov je v zgodovini popularne glasbe itak nešteto.
Helmet so definitivno zelo vpliven bend. Vsekakor bolj kot bi na primer kazali prodajni rezultati njihovih albumov. Skupaj z Jane's Addiction, Faith no More in Rage Against The Machine so na začetku 90-ih utemeljili pojem alternativni metal in na ta način trasirali potek razvoja modernega metala.
Hkrati so tudi eden prvih bendov, ki je uspel zbratiti poslušalce tako različnih rockovskih estetik kot sta neodvisni post-punk in heavy metal. Nekaj podobnega je uspelo tudi seatlovskim Soundgarden. Tudi bendov PR (beri »piar«) je takrat Helmet najavljal kot newyorški odgovor na Soundgarden.
Če so svoj unikaten zvok Soundgarden zgradili na dediščini Black Sabbath in ameriškega punka 80-ih, so Helmet štartali s pozicij zvočnih izkušenj newyorškega post-hardcorea, noisa in metala poznih 80-ih. Njihov filigransko natančen zvok je hitro postal unikaten. Formiranju prepoznavnega zvoka je pripomogla tudi ljubezen do jazza kitarista in vokalista Pagea Hamiltona. Vplivi slednjega, čeprav skoraj slišnega, niso zanemarljivi. Njegova selitev iz rodnega Oregona v New York je bila namenjena prav študiju tega.
A zgodili so se Helmet. Kreativni, avtorski in tudi finančni višek so doživeli relativno hitro – že s ploščo Meantime leta 1992. V nadaljnjih letih se v diskografskem smislu niso več pobrali in ostajali so v senci aktualnih dogajanj v rocku. Nekaj novega upanja vliva zadnji album Monochrome. A vendarle, slabim recenzijam, razpadom in združitvam navkljub, so Helmet ostali skupina, ki svojo pravo vrednost prikaže predvsem v živo. In to je bilo vredno preveriti.
Tako smo se znašli v ponedeljek v študentskem naselju v Zagrebu že kmalu po osmi zvečer. Razen tour busa ni nič kaj posebej kazalo, da se bo v dvorani Pauk kaj posebnega dogajalo. Tudi razposajene študentke, ki so šetkale mimo moje ekipe, ne. In bilo jim je vroče. Zelo.
Po deveti zvečer se je natapkalo dobrih 300 duš predvsem tridesetletnikov in več. Izostale so predvsem mlajše generacije, ki bi si očete svojih bolj popularnih vzornikov skoraj morale ogledati.Tudi obiskovalcev iz podalpja ni bilo na spregled. Je pa to imelo tudi dobro stran. Vročini in kajenju navkljub se je dalo dihati in gibati naokoli. Večer so malo po pol deseti odprli Riječani Good Day to Die. Ti so v pol ure prikazali svoje ne preveč domiselno dojemanje stoner rocka. Ustvarili so sicer soliden zvočni zid, zveneli so kot dobro uhojena mašina, a s pozerskim pevcem. Kar se zvoka Good Day to Die tiče, sem dobil vtis, da so idejno zabredli v klišeje in pasti žanra kot je stoner, predvsem zaradi njegove stilske omejenosti. Ta ne omogoča bistvenih odmikov, zato predvsem domiselnost in prave ideje ustvarjajo presežke. Teh pa v njihovem primeru ni bilo na pretek. Bi pa razumel navdušenje nekoga, ki se s podobnem heavy rock zvokom sreča prvič. Izvajalsko so bili namreč na solidnem nivoju.
Po ne predolgi pavzi so oder zasedli Helmet. Od originalne postave je v bendu le prepoznavno suhljati in visoki Page Hamilton. Ta že s samo pojavo kaže, kdo je glavni na odru in predstavlja vidno avtoriteto trem mladim kolegom, ki so ga spremljali v klasični rockovski postavi - kitara, bas, boben.
Hamilton je zelo na hitro pozdravil prisotne, iz publike je sledil pozdrav nazaj, nato pa so ga Helmet pičili z uvodnim komadom Swallowing iz še vedno aktualnega, zadnjega albuma Monochrome. Začeli so v najvišji prestavi, ta pa je tam ostala do konca nastopa. Na odru so delovali čvrsto in uigrano, z markantnim Hamiltonom na vokalu. Malce višja pozicija igranja kitare je kazala na njegov jazzovski pedigre, prav tako nekateri kompleksnejši deli posameznih skladb. Playlista je bila solidna. Iz meni najdražjega Meantime so odigrali komade You Borrowed, Unsung, Role Model, In The Meantime, pomešan v koktajl pesmi ostalih plošč – »Strap it On«, »Betty«, »Aftertaste«, »Size Matters« in »Monochrome«.
Izvajalsko je bil Hamilton na visokem nivoju, tudi po zaslugi ostale trojice, ki mu je bila v monolitno zvočno oporo. Na ta način se je lahko tudi razbremenil in se skoncentriral na vokalne dele. Dobil sem vtis, da Hamilton v tem kar počne, še vedno uživa. To je začutila tudi publika, ki je, čeprav ne preveč številna, po dobri uri uradnega dela koncerta, priklicala bend še na dva bisa. Tudi njegov spontani odhod med fene takoj po zaključku je bil zelo iskren.
Helmet so v Zagrebu izvedli obrtniško izvrstno odigran koncert, za tisti pravi presežek pa bi vseeno potrebovali časovni stroj in se popeljati v leto 1992 ali 1993.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >> Re: Helmet!!!
soda [18/06/2011]
ta album morš čut!
http://en.wikipedia.org/wiki/Betty_(album)
odgovori >>
Re: Helmet!!!
tadej [03/07/2008]
zakon je blo!
odgovori >>