Petek, 4. 7. 2008
juREm
Steven Ellison je že pred časom prestopil k angleški neodvisni založbi Warp Records, kjer sedaj predstavlja svoj drugi album 'Los Angeles'. Med eksperimentalnim hip-hopom, elektroniko in zamegleno psihadelijo Flying Lotus priskrbi navdušujoč paket skoraj miniaturnih instrumentalov z nekaj vokalnimi intervencijami, ki nadaljujejo in nadgrajujejo njegove dosedanje produkcije. (v celoti!)
* Steven Ellison je po albumskem debiju izpred dveh let svojo drugo ploščo že izdal pri angleških neodvisnežih Warp Records, ki so svoje zadnje obdobje zaznamovali tudi z uspešnim novačenjem ameriških eksperimentalnih hip-hop talentov. Prvi v vrsti so bili nedvomno Anti Pop Consortium in kasneje več kot plodno sodelovanje z njihovim članom Beansom, ki je prav za Warp posnel vrsto odličnih plošč. Raverska založba, ki je na začetku devetdesetih let v Sheffieldu začela pisati dober del zgodovine elektronske glasbe, je tako sčasoma zrasla v eno od najbolj prepoznavnih elektronskih založb, ki se je žanrsko razširila v vse mogoče strani in pri tem sprožila kar nekaj glasbenih revolucij.
Hip-hop je pravzaprav ena od njihovih najbolj nedavnih obsesij, kar blagovno znamko Warp pomaga ohranjati v kondiciji in vzdržuje njeno kredibilnost, v katero po pravici povedano nikoli nismo imeli razloga podvomiti. Ampak danes ne bo v ospredju legendarna angleška založba, temveč mladi hip-hop producent iz Los Angelesa, ki je lansko leto prišel pod njeno okrilje in v kratkem času uspel posneti več kot dostojno nadaljevanje svojega avtorskega debija z naslovom 1983, ki jo je leta 2006 izdala založba Plug Research.
Flying Lotus je po mojem spominu prvi glasbenik iz losangeleške hip-hoperske scene, ki bo objavljal pri založbi Warp, zato se zdi povsem logično, da je svojo drugo ploščo poimenoval kar Los Angeles. Je pa za to seveda še cela vrsta razlogov, med katerimi bo gotovo izstopalo dejstvo, da je Flying Lotus trenutno najbolj izpostavljeni predstavnik L.A. scene, čeprav je tudi v svojih vrstah med najmlajšimi. Njegovo ime se pojavlja na čelu gibanja, ki se je v zadnjih letih razvijalo predvsem okrog imen, kot so Carlos Nino, Daedelus, Madlib, J Dilla, Jneiro Jarel in še bi lahko naštevali. Verjetno je imel prav Carlos Nino, sicer član dueta Ammoncontact, največje zasluge za njegov preboj, saj je prav on poslal demo posnetke na založbo Plug Research, ki je ravno takrat sestavljala kompilacijo The Sound Of LA.
Od tam naprej je talentirani kovač hipnotičnih lomljenih ritmov le še širil svoj katalog in oblikoval svoj prepoznavni zvok, ki hip-hopu dolguje prav toliko kot elektroniki in psihadeliji, seveda pa velja poudariti, da je imela veliko vlogo pri razvoju tudi njegova teta Alice Coltrane. To sicer ne smemo vzeti kot neposrednega glasbenega vpliva, ampak predvsem kot duhovno vodstvo, za katerega se ji bo Flying Lotus verjetno oddolžil z detajlnim dokumentarnim filmom o njenem delu. Njegovo delo namreč ni omejeno le na glasbo, ampak tudi na fotografijo in film, ki ga je celo študiral. Za glasbene mašine je sicer sédel že pri štirinajstih letih, ko ga je najbolj navduševal Dr. Dre, kasneje pa je njegova glasbena pot postala bolj kozmična in eksperimentalna, po pravilu tudi brez vokalov, ki jih v Lotusovih komadih slišimo le zelo redko. Na zadnjem albumu, ki ga v Tolpi bumov poslušamo danes, na primer slišimo le tri vokalne intervencije Laure Darlington, Dolly in Gonje Sufi. Vse ostalo je prvovrstni instrumentalni hip-hop, pravzaprav zbirka miniaturk, ki raziskujejo posamezne ritmične motive in se zelo posrečeno sestavijo v dolgometražni album, ki mu konceptualnosti v tem oziru ne manjka, še posebej če se spomnimo njegovega imena in kaj to ime predstavlja. Flying Lotus je verjetno res eden od producentov, ki so zaznamovali novi hip-hoperski zvok Los Angelesa. Morda res ni gibalec celotne scene, je pa zato izredno ploden producent z brezkompromisno nagnjenostjo k psihadeliji in svojemu specifičnemu zvoku.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>