Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ljubljanski jazz festival 2008- 4. dan !!! (3418 bralcev)
Sobota, 5. 7. 2008
MarioB



Mario Batelič recenzira 4. dan ljubljanskega jazz festivala, nastope Roberta Fonsece, Charlija Hadena in Dhafera Youssefa ... (v celoti!)
Ljubljanski jazz festival; četrti dan


* Če so bili dosedanji koncertni večeri na letošnjem ljubljanskem jazzu bolj ali manj kakovostno izenačeni, smo včeraj v Križankah doživeli kar krepko razočaranje. Dejstvo, ki nas toliko bolj zbode, ker smo si po pogledu na programsko knjižico nadejali – glede na žanrsko pestrost – zanimivo srečanje z raznorodnimi pogledi na kreativno godbo.

Da domov nismo odšli popolnoma razočarani, je poskrbel kubanski pianist Roberto Fonseca, ki je z odličnim, navdahnjenim špilom rešil večer. Bilo je prav ognjevito, inventivno, kolegi Fonsece iz njegovega kvinteta pa so igrali zavidljivo kompetenco in žarom, prav s tistimi značilnostmi, ki so umanjkali na prvih dveh koncertih.

Začelo se je s precej medlo glasbo, kakršno si je omislil v Evropi živeči tunizijski lutnjar in pevec Dhafer Youssef. Resda se je Youssefova kombinacija glasbil na papirju slišala kot zelo obetavna, a se je soočenje arabske lutnje, vokala, klasičnega godalnega kvarteta in tolkalca na samem odru izkazalo za popolnoma napačno, kajti slišalo se je, da vodja projekta in člani zasedbe ne vedo prav točno, kaj naj z glasbili počnejo. Še dobro, da je bil v zasedbi vsestranski japonsko-ameriški tolkalec Satoshi Takeishi, kajti drugače bi se nam še bolj zdelo, da se v tej bledi, neinventivni godbi nič ne premakne. Youssef je pokazal, da na lutnji ne zna prav veliko pokazati; nanjo je dostikrat igral kot na kitaro in preigraval le kakšen rif ali vodilno linijo, v katero so se ostali vključevali. V nekaj primerih se jim je vse skupaj posrečilo in slišali smo z arabsko godbo navdihnjene teme, ki bi se nam zdele imenitne za kak soundtrack. Žal pa so bili taki trenutki le kaplje v morju brezidejnosti in tudi izvedbene podpovprečnosti.

Slednje – torej izvedbeno podpovprečnost – nikakor ne moremo pripisati drugim nastopajočim, kontrabasistu Charlieju Hadenu in njegovemu Quartetu West. Pa vendar nas je njegov nastop pustil hladne na drugi ravni- na idejni ali konceptualni ravni, saj je bend premleval glasbeno gledano obča mesta iz polpretekle jazzovske zgodovine. Vse skupaj se je slišalo, kot bi igrali lahkotno glasbeno ozadje v kakem ameriškem klubu v začetku šestdesetih. Kot je povedal prijatelj: “še nescaffe bolj zadane”!

Godbena, izvedbena in idejna osvežitev je, zahvala gre Ogunu in drugim afrokubanskim božanstvom, prišla v liku in delu izvrstnega pianista Roberta Fonsece. V latinskoameriških ritmih in idiomih temelječa godba se je ves čas spreminjala ter razkazovala druge vplive od arabskih do freejazovskih in klasičnih, kvintet pa se je predajal strastnemu muziciranju, v katerem so našli prostor za številne invencije. Od navdahjnih solov, ki so – za razliko od uveljavljenega načina igranja, kakršnega je denimo izpričal Hadenov kvartet – tvorili dele skladb in se niso zdeli sami sebi namen.

Vodja zasedbe je igral zamaknjeno in vročično, hitro spreminjajoč sloge od bolera do intimističnih valovanj prek hudih, neujemljivih latino ritmov. Med člani zasedbe bi si prav vsak zaslužil pohvalo, a tokrat je prostor, da izpostavimo le saksofonista Javierja Zalbe, ki je v raznovrstnosti in potopljenosti docela pariral Fonseci in si za svoje udarne in prodorne sole zaslužil aplavz in navdušenje.

Fonseca je en komad posvetil pokojnemu Ibrahimu Ferrerju, v čigar zasedbi je začel svoj glasbeni vzpon, napoved za ta komad pa je izpeljal v slovenščini. Nič ni bilo slišati, da se – kot je to počel Haden – dobrika napolnjenim Križankam, marveč je iz tega izžarevala ljubezen do glasbe, nastopanja in oddajanja pozitivnih vibracij. Glasbenik, ob kateremu smo našpičili ušesa že na koncertu s Ferrerjem pred leti, je upravičil sloves enega najboljših mladih kubanskih glasbenikov. Res smo lahko srečni, da je nastopil na večeru, ki s prvima nastopoma ni ponudil nič dobrega in nam z vročo, stilno razgibano in odlično odšpilano godbo odpihnil moraste spomine na medel začetek večera!

Na jazzu je bil Mario Batelič.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Ljubljanski jazz festival 2008- 4. dan !!!
Orangutan [04/07/2008]

Naravnost izvrsten večer za vse jazzovske zdolgočasence in ljubljansko snobstvo! Nikakor ne duhamorno, ampak še mnogo, mnogo pogubneje. Se pa kar strinjam z opisom, čeravno je avtor nekoliko ozaljšal sliko.
odgovori >>