Tit Podobnik recezira zadnje dejanje letošnjega jazz festivala v Ljubljani- koncert razširjene zasedbe Vaska Atanasovskega Adrabesa in koncert skandinavskega kvarteta The Core ... (v celoti!)
* V petek se je s koncertom 'Vasko Atanasovski Adrabesa septeta' in norveških 'The Core' končal 49. ljubljanski festival jazza. Sklepni večer je v duhu letošnjega festivala ponudil s kontrasti in zgoščenostjo ter razkrojem in ustrojem, obenem pa mu je uspelo tudi odpihniti dvoumne vtise s prejšnjega dne.
V zadnjem času je Vaska Atanasovskega vsepovsod polno. Še konec maja je znotraj dogodka Noč v Sloveniji na Manhattnu nastopil poleg Marca Ribota in Grega Cohena. Le teden dni kasneje je izdal novi nosilec zvoka, povsem posvečen v živo odigrani plesni glasbi. Gre za plošček, posnet s skupino Mljask, ki sicer o samem Vasku ne pove kaj bistveno novega. Lahko bi dejali, da kvečjemu dodatno potrdi njegove igrive ter prožne pihalne kapacitete, ki tako in tako krasijo njegov celoten opus. V temu opusu je tudi 'Adrabesa kvartet', ki se je za potrebe nastopa v Klubu Cankarjevega doma prelevil kar v septet. Glasbenikom, v družbi katerih je Vasko posnel album 'Tanatos eros', se je ob zamenjavi Roberta Bartolija z Žigo Golobom pridružila še domišljijo vzbujajoča trojica.
Že kmalu po uvodnih taktih je postalo jasno, da bo kolektiv nadaljeval, kar je Vasko začel z 'Adrabesa kvartetom' in AGL triom (zadnjega sestavljajo Atanasovski, Golob in Levačić). Avantgardna struktura kompozicij, veliko prostora za izražanje ter predvsem vpadljiva pevka in igralka tradicionalnih kitajskih glasbil 'Xu Fengxia'so klub napolnili z enovito mešanico jazza in etna. Še posebno gre poudariti tudi virtuozno postopno razgrajevanje podane teme, ki se je v režiji Simona Zanchinija prej ko slej zdela povsem samoumevna. Stari znanec festivala se je dosledno vključeval v Vaskove medigre in si z nekaterimi solističnimi vložki melodijo podajal kar sam. Mirnejši, po večini improviziran vzhodnjaški ambientalni košček, ki ga je Vasko odigral le z Xu Fengxia in kontrabasistom Wilbertom de Joodejem, pa je dal celoti pridih filmske dramaturgije.
Da je bilo vračanje k osnovnim vzorcem melodij čim manj boleče, sta poskrbela dueta kontrabasistov in bobnarjev. Na videz gosto posejan rajon pa vseeno ni deloval prav nič nasičeno. Še več, očitno utečeno odigrane pasaže so iz obraza bobnarja Krunoslava Levačića izvabile prenekateri nasmeh. Pri vsem skupaj je bila moteča le struktura samih komadov, ki je kljub eklektičnemu venčku z začetka proti koncu delovala nekoliko predvidljivo. Da bo dal Vasko vse od sebe, smo pa tako in tako vedeli že od začetka.
Tako se je večer prevesil v sam zaključek festivala, ki ga je tokrat zaznamoval nastop norveških 'The Core'. Če se organizatorji različnih festivalov dostikrat zatekajo k pretiranim olepšavam v najavah nastopajočih glasbenikov, je treba poudariti, da so piarovci v primeru The Core malce obrnili zadevo. Deško naivnega stampeda, ki naj bi krasil igranje mladcev, namreč ni bilo.
Nasprotno. Zasedba je delovala zrelo, neposredno in razkošno, sicer v drncu, a ne neučakano. Kot bi bile za njimi tako imenovane »rjuhe zvoka« in harmonično razodetje, začenši z modalnim jazzom. Vplivov in referenc se skupina skozi celoten set niti ni trudila skrivati. Naredili so vse, kar je v šestdesetih jazz naredilo mističen s Tranom, Albertom Aylerjem, Ornettom Colemanom in Sun Rajem. Oblastna ritmična podlaga, všečne izhodiščne teme, ki se porazgubijo po hierarhično porazdeljenih solih, iskanje vrhov in mehak pristanek v varno zavetje. Vse skupaj se morda sliši klišejsko in predvidljivo, a ob dosledni izvedbi še vedno deluje. Dejansko je za popolno interpelacijo v klubu ob vseh kozarcih vina manjkal samo še cigaretni dim.
Klavirski dež izpod rok Erlenda Slettevolla je na trenutke kar strašljivo aludiral na Lonnieja Listona Smitha, če ne celo na McCoya Tynerja. Obenem pa ne gre izgubljati besed z basistom Steinarjem Raknesom, ki je v solističnem vložku tone po strunah dobesedno lovil. Samozavestno dirigiranje idejnega vodje zasedbe, bobnarja Espena Allberga, je pripomoglo k neumornemu tempu, ki se je šele z bisom umirilo, s tem pa tudi izgubilo nekaj svojega žara. Potreba po še kakšnem komadu več je ostala.
Če se zasedba torej na svojih albumih vede vsaj kanček bolj eksperimentalno, pa je bil petkov dogodek predvsem nedvoumen poklon jazzu šestdesetih. Na koncertih sicer ne gre iskati tonov, ki niso bili odigrani, a ob tako močno tempiranem šusu bi s strani saksofona Kjetila Møsterja vseeno pričakovali kakšno tako imenovano »prepihavanje« več. Prodornosti njegovemu tenorju in sopranu sicer ne gre oporekati, a »altisimov« se vseeno nismo naslišali.
Na zadnjem večeru jazza je bil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >> Re: Jazz Festival Ljubljana 2008- zadnji dan!!!
bogdan [08/07/2008]
Saksofonist je bil Jorgen Mathisen, kot je bilo najavljeno v programski knjižici festivala. Kjetil Moster ni več član The Core.
odgovori >>
Re: Jazz Festival Ljubljana 2008- zadnji dan!!!
tit [09/07/2008]
jap, sem spregledal, se opravicujem za tole, se ne bo ponovilo!!!
odgovori >>