Torek, 8. 7. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo Kevina Martina in njegovega projekta The Bug, v katerem cefra naša ušesa s prodorno in udarno mešanico urbanega duba in reggaeja v primežu sodobnejših elektronsko plesnih žanrov ... (v celoti!)
* Naslov novega Bugovega albuma ne pušča nobenih dvomov. Glasba z njega je lahko nastala le v urbani džungli vzhodnega Londona, kjer so se v tamkajšnjih klubih našle jamajške in britanske glasbene prakse. Te se tam sicer srečujejo že desetletja, vendar pa so s stališča aktualnega albuma zanimiva predvsem zgodnja osemdeseta, ko tja prispeta dancehall in raggamuffin in oplojena s hip hopom ter elektronsko glasbo prerasteta v jungle.
Po zatonu jungla in drum and bassa sredi devetdesetih pobudo prevzamejo idm-erji, v začetku novega milenija pa preko garaga, ki zraste na pogorišču drum and bassa, vzklije grime. Nova podtalna uspešnica vplive vseh omenjenih praks namesti v povsem novo formo, zanjo pa Kevin Martin alias The Bug danes pravi, da je bil to prvi britanski hip hop, ki ni bil zgolj kopija ameriškega. Njegova glasba je sicer precej bolj navezana na svoje korenine kot to velja za grime in sedaj dubstep, toda tudi Martin ne želi delati le blede kopije jamajškega dancehalla, zato vsebine vedno znova namešča v britanske smernice. Vendar ne smernice, ki jih narekujejo trendi. Kljub temu, da se je z albumom ‘Pressure’ iz leta 2003 močno približal izraznosti, ki je dve leti pozneje postala dubstep, The Bug tudi z albumom ‘London Zoo’ hodi po robu te trendovske uspešnice, od koder v dubstep areno le občasno izstreli kakšen superhit.
Martin se je ves čas svoje glasbene kariere izogibal ustaljenim praksam. Začel je kot mlad saksofonist, a ker je vedel, da nikoli ne bo dosegel veličin tipa Coltrane in Sanders, improvizirano prosto glasbo združi s hrupom v zasedbi God. Ker ga ustvarjanje v klasičnem glasbenem kolektivu utesnjuje, v začetku devetdesetih v navezi Techno Animal začne eksperimentirati z dubom, oziroma studijskimi pristopi kot so jih prakticirali jamajški producenti. V tem času se vse bolj navdušuje nad hip hopom in raggamuffinom, kar ga pripelje do tega, da sestavi zasedbo Ice, s katero sicer ustvarja pod oznako hip hopa, vendar pa je njihova izraznost daleč od tistega klasičnega razumevanja tega žanra, saj glasba lovi tudi odseve industriala, elektronike in jamajških praks. Leta 1997 Martin pod znamko The Bug povije svoj prvenec za cenjeno založbo Wordsound, s katerim nadaljuje izraznost zasedbe Ice in ustvarja v polju tedaj prodornega illbienta. Na naslednji Bugov album smo nato čakali kar šest let, vendar pa se je čakanje izplačalo, saj je album ’Pressure’, ki je izšel pri založbi Rephlex, napovedal novo zanimivo kombinacijo jamajških in britanskih praks.
V smernicah, ki si jih je postavil z albumom ’Pressure’, ostaja tudi s ploščo ’London Zoo’. Glavni vodili v njegovi izraznosti ostajata ritem in elementi hrupa (slednji pridejo sicer precej bolj do izraza v njegovih live actih), enakovredno vlogo pa ponovno odigrajo MC-ji, med katerimi se znajde kar nekaj zvezdniških imen – denimo Warrior Queen, Flowdan in Ricky Ranking. Ti MC-ji sicer izhajajo iz jamajških tradicij, vendar pa znajo v navezi z Martinom prestopiti okvirje klasične ragge in svoje rime polagajo tudi na bolj abstraktne in celo hrupne podlage. Pri studijskem kovanju albuma sicer to ni ključno, saj Martin njihove vokale pač poljubno namešča v njemu všečno formo, vendar pa smo lahko pred nekaj leti tudi v Ljubljani preverili, kako se ti MC-ji odlično znajdejo v intenzivnih, pogosto kaotičnih elektronskih podlagah na živih nastopih. Soulovska komponenta gostujočih vokalistov The Bugovo izraznost postavi nekam vmes med jamajški dancehall in dubstep, nekam tja, kjer pod znamko Rhythm & Sound ustvarjata tudi Mark Ernestus in Moritz Von Oswald. A med tem, ko Berlinčana gojita neko sproščeno atmosferičnost, The Bug le-to namešča v precej bolj udarno, izčrpavajočo formo, ki pa je torej pisana na kožo tako privržencem dancehalla kot tudi dubstepa.
’London Zoo’ sicer ne doseže svežine, ki jo je The Bug serviral z albumom ’Pressure’, saj je bila ta izraznost takrat pač nekaj novega, vendar pa tokrat v kontekstu same dodelanosti naredi še korak dlje ter se še enkrat bolj dokaže kot eden najbolj originalnih sodobnih avtorjev v polju britansko-jamajških praks.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>