Sreda, 9. 7. 2008
Skabina
sKabina recenzira novo ploščo umazanega uličnega punkovskega bevskanja s pridihom keltske godbe bostonske zasedbe Street Dogs ... (v celoti!)
Najpogostejša primerjava z katero se morajo Street dogs otepati in, ki jim je tudi povsem neljuba, je tista z Dropkick Murphys. Vendar do sedaj ta primerjava nikoli ni bila zgrešena, glede na to, da je pevec Mike McColgan s svojim specifično obarvanim glasom obogatil prvi album Dropkickov, ter v svojem naslednjem projektu Street dogs nadaljeval tam, kjer so le ti po njegovem odhodu skrenili. Na četrtem studijskem albumu, ki je v svet odšel včeraj pa pihajo sveže sapice, ki bodo bend v bližnji prihodnosti morda, vsaj tu pa tam rešile, nadležnih vprašanj o povezavah z Mikovim prejšnjim bendom.
Mike, ki je iz Dropkick Murphys odkorakal sredi turneje – uradno zato, ker se je hotel pridružiti bostonskim gasilcem, ni prav dolgo zdržal brez muzike in po štirih letih, potem, ko je poleg gasilstva odslužil tudi eno rundo vojaškega staža v Iraku, zbral novo ekipo muskontarjev in skupaj z nekdanjim basistom bostonskih Bruisersov ustanovil Street dogs. Na srečo je bil spomin na odličnega – prvega vokalista Dropkickov, v ljudeh še kako živ in hvaležno so pograbili prvi album Saving Hill, ki je izšel leta 2003. Celo tako hvaležno, da je McColgan gasilstvo obesil na klin in se posvetil izključno bendu. Sledila sta albuma Back to the world leta 2005 in Fading american dream, leto kasneje, ki sta sproti utrjevala pozicijo benda na punk sceni in mu prinašala vse večjo popularnost. Vsi do sedaj omenjeni albumi Street dogsov so bili izdani na manjših založbah. Prvi na Crosscheck records, druga dva pa na njihovi lastni fantomki Brass tacks records, ki so jo odprli pod okriljem DRT entertainment. Potem je prišlo leto 2006 in Dropkick Murphys so postali samozadostni, odprli odkorakali iz svojega dotedanjega zavetišča Hell-cata. Za njimi je ostala velika luknja, ki pa so jo na založbi hitro zapolnili – z Street dogs.
State of grace resnično prinaša sveže sapice v glasbi Street dogsov – pravzaprav kar svež orkan, saj album zveni precej bolj divje in nabito z energijo kot predhodniki. Zanimivo, glede na to, da so za producenta ponovno izbrali Teda Hutta – nekdanjega člana Flogging Molly. Linearni street punk so nadomestili zvočno barvitejši in pestrejši aranžmaji. Komadi so hitri, divji, nažigaški, pa kljub temu zelo ritmični in celo poskočni na trenutke , čemur najbrž najbolj botruje texaška rokenrol podlaga obeh kitaristov, ki sta za tokratne rife uporabila precej več domišljije kot poprej. Tudi zvok basa na novem albumu je precej mogočnejši kot prej in roke novega bobnarja Paula Ruckerja, ki je zamenjal Joeja Siroisa, ki se je vrnil v Mighty Mighty Bosstones so dovolj težke, da ustvarjajo pravo podlago. Uporniški Rebel song, Strummerju posvečen The General's Boombox in Guns so komadi, kjer si Street dogs dajo duška in odprejo brzine do konca. Potem pa se umirijo in na vrsto pride tradicija in McColganovo irsko poreklo. Nasploh je State of grace precej bolj osebna plošča kot njene predhodnice, ki so se ukvarjale povečini z politiko in stanjem zunanjega sveta. Tokrat pa se je Mccolgan v svojih pesmih zazrl še globlje vase in teme poiskal tudi pri sebi in svoji družini. Tako je Elizabeth, folk rok balada posvečena njegovi stari mami, Kevin J. O'toole pa stricu – prav tako gasilcu. Globoko izpovedni sta tudi naslovna State of Grace in Free, kjer Mike polaga stanje svojega duha in razmišljanj na bobniče in razumevanje poslušalstva. Na albumu pa se je, v precej trši preobleki kot jo nudi original znašla tudi priredba Skidsov - Into the valley.
Moram reči, da je prvenec Street dogsov na založbi Hell- zame precejšnje – pozitivno presenečenje. Ko sem slišala, da so namesto Dropkick Murphys vzeli Street dogs sem pričakovala, da bodo iz njih, glede na skupno preteklost, naredili nove Dropkicke po McColganovem času. Pa ni tako. Podobnosti so še zmeraj, konec koncev jih družijo skupne korenine, na srečo pa so v Street dogs prišla do izraza tudi porekla drugih – ne-irskih članov in jih odpeljala na drugo stran. S tem smo dobili album, ki združuje folk rok, ki se ozira na Springsteena, punk, ki sidri tako v angleški kot ameriški tradiciji in trden puščavski rokenrol, na enem mestu. Škoda le, da je tako kratek – borih petintrideset minut.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>