Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Alen Ožbolt: Kamen na nebu (4720 bralcev)
Sreda, 9. 7. 2008
IdaH



Prejšnji četrtek se je na travniku pred Slovenskim arhivom, ki ga Zavod za kiparstvo imenuje Grubarjeva galerija na prostem, kjer so ponavadi bolj ali manj tradicionalne kiparske likovne razstave, so nam tokrat pripravili prijetno presenečenje. Alen Ožbolt je razstavil prostorsko postavitev, ki nosi zanj značilen poetični enigmatični naslovu Ensembles – prostorski rebusi / Kamen na nebu.

Prejšnji četrtek so nam na travniku pred slovenskim arhivom, ki ga zavod za kiparstvo imenuje Grubarjeva galerija na prostem, kjer so po navadi bolj ali manj tradicionalne kiparske likovne razstave, tokrat pripravili prijetno presenečenje. Alen Ožbolt je razstavil prostorsko postavitev, ki nosi zanj značilen poetični enigmatični naslov Ensembles – prostorski rebusi / Kamen na nebu.

Čeprav so na travniku razstavljali že številni odlični kiparji, kot je na primer Jiøi Kočica, so se njihove postavitve stopile v okolje in delovale precej nemoteče ali - bolje rečeno - neopazno. Tokrat pa nam je kipar in predstojnik katedre za kiparstvo na ALUO Alen Ožbolt na poseben način ustavil pogled. Umetnik se je že od zgodnjih osemdesetih posvečal predvsem totalnim ambientalnim postavitvam v galerijskem prostoru. Izbira odprtega prostora pri njem pomeni nekaj novega. Priložnost je seveda izkoristil tudi za subtilno družbeno kritiko, ki jo je inkorporiral v materijo svojih kipov.

Kipi so za razliko od umetnikovih izredno občutljivih peščenih slik iz prve polovice devetdesetih dobesedno taktilni in malodane praktični. Vsaj otrokom, ki so plezali po velikih belih kubusih, se je tako zdelo. Posamezni kosi tako brišejo mejo med instalacjo in kipom.

Zastavlja se tudi staro vprašanje, ki je v slovenskem prostoru v nebo vpijoče kot skala, ki jo je Ožbolt v Photoshop fotografiji vrgel na Ljubljanski grad. Namreč, če se sprehajate po katerem koli spodobnem urbanem središču, se boste bržčas na križišču ali stranski ulici zaleteli v javni kip, ki ni le »glavovod« slavnih osebnosti ali memorial neki vojni vihri, ampak popolnoma sodoben kulturni izraz, ki priča o živih kulturnih vsebinah in duhu časa.

Vzorec tega, kako bi lahko bila videti javna naročila za sodobno plastiko, ki bi oživljala kulturno okostenelost slovenskih urbanih središč, lahko prepoznamo na tokratni razstavi. Kipi so vsebinsko in materialno povsem samostojne enote. Čeprav je v njih sicer očitna Ožboltova kiparska nota, v razstavi ne prevladuje poenoteni vizualni dovtip, ki je tako značilen za njegove galerijske postavitve.

Njegovo delo zelo jasno prepoznamo v dveh kvadratih iz črnega asfalta in dodanem travnatem kvadratu. Lahko bi jih sicer vsebinsko argumentirali s procesi urbanizacije in odnosom med urbanimi in naravnimi strukturami, vendar bi se pri teh zelo estetskih objektih raje zadržali in jih gledali s presenečenjem. Nekoliko bolj neposredno šepeta o okoljski problematiki uboga breza, ki sloko stoji v centru travnika in ji iz črne posode štrlijo suhe korenine. Ovenele korenine seveda niso njene, saj si ne predstavljamo, da bi avtor lahko mučil drevo.

Brušeni plitvi relief iz marmorja spominja na vzorce iz peščenih slik. Ogromne fluorescentne plastične gmote v plastičnih zabojih pa lahko navežemo na nekatera prejšnja dela, v katerih je umetnik nanizal serijo različnih materialov v podobnih situacijah. Le da je gmoto tokrat postavil v monumentalni varianti, glede na omenjene miniature. Omeniti velja tudi pomembnost, ki jo v njegovih kipih igrajo žive barve. Pogosto uporablja močno pigmentirane materiale, ki jih kombinira s totalno črno ali belo barvo. Na primer bel kos iz embalažnih platojev in stiropora, kjer že slutimo avtorjev komentar glede embalaže, potrošnje in odpadnih materialov.

Pri nekaj delih postane Ožboltov družbeni angažma tako poudarjen, da bi težko govorili zgolj o formalnih in estetskih kiparskih rešitvah. S tem mislimo predvsem na nakupovalni vrtiljak, ki ga sestavljajo na vrtljivo okroglo ploščo pritrjeni nakupovalni vozički. Kip je očitna kritika potrošniške logike, ki je ujeta v svoj ringlšpil.

Ožbolt postavi tudi zelo humoren komentar na oglaševalske taktike, ki poskušajo prodajati idealizirane podobe. V svetlobni pano je postavil dve perfektno zloščeni ogledali, v katerih se vidimo v najboljši luči. Perfektno torej vidimo to, kar je, in ne tistega, kar se nam vsiljuje kot transfer želje po perfekciji.

Razstava bo na ogled pol leta. Upamo, da se bo v tem času vanjo zaletelo dovolj mestnih in državnih oblastnikov, da bodo vsaj podzavestno, če že ne popolnoma odkrito, začeli drugače razmišljati o javni plastiki. Vsem ljubiteljem umetnosti pa kipi vzbujajo željo po njihovi premestitvi v svoj ulični vsakdan, saj lahko vsak kip gledamo kot povsem ločen objekt, brez konteksta razstave.

Bosa po travi - Ida H.



Komentarji
komentiraj >>