Sobota, 26. 7. 2008
bruc
Gotovo še niste slišali za avstralski trio Nunchukka Superfly. Z današnjo Tolpo bumov končno popravljamo krivico zasedbi, ki že vse od sredine devetdesetih preseneča v deželi na robu sveta in seveda tudi širše. Glede na to, da so najpomembnejši člani njihovega kluba »fanov« Mike Patton, Jello Biafra, The Melvins in člani Helmet, lahko pričakujete zelo zanimivo glasbo. (v celoti!)
* Gotovo še niste slišali za avstralski trio Nunchukka Superfly. Z današnjo Tolpo bumov končno popravljamo krivico zasedbi, ki že vse od sredine devetdesetih preseneča v deželi na robu sveta in seveda tudi širše. Glede na to, da so najpomembnejši člani njihovega kluba »fanov« Mike Patton, Jello Biafra, The Melvins in člani Helmet, lahko pričakujete zelo zanimivo glasbo.
Leta 1999 so izdali prvenec, ki so ga poimenovali kar po imenu benda. Z njim so šokirali vse navdušence nad melodičnimi punk mojstrovinami Hard Ons. Nunchukka Superfly je pravzaprav nekakšen stranski projekt dveh odštekancev, basista »Raya Ahna« in kitarista »Petra Blacka«, tako imenovanega »Blackieja«, ki sta sicer veliko bolj znana po sodelovanju v odličnem avstralskem punk triu Hard Ons. Med drugim so slednji lansko leto prav tako izdali zelo zanimiv album, kar pomeni, da imamo opraviti z resnično produktivnimi glasbeniki. Ob koncu devetdesetih ni nihče od članov znamenite zasedbe Hard Ons pričakoval tako gromke in prodorne glasbe, kot se je uresničila v obliki Nunchukka Superfly. Trio je imel sicer na svojih začetkih kar nekaj težav z ritem sekcijo, dokler nista Blackie in Ray k sodelovanju povabila še bobnarja »Joela Ellisa«. Tudi on je bolj znan po svoji prvotni garažno rockovski zasedbi, ki se imenuje Mink Jaguar.
Nunchukka Superfly ustvarjajo resnično odštekano glasbo, kar je povsem netipično za dva pop punkerja in garažno rockovskega navdušenca. Njihov drugi album »There Are No Accidents … Just Fuckwits«, ki je izšel že leta 2001, je bil hvaljen iz vseh strani. Nekoliko manj komunikativen, a kljub temu odličen, je bil album z naslovom »III« iz leta 2004. V tistem času se je odbiti trio posvečal raziskovanju Suna Raya in krautrocka v stilu Can, seveda s številnimi izleti v najrazličnejše rockovske in celo metal smeri. Če bi vprašali, kakšno glasbo ustvarja zloglasna trojica iz Sydneya, bi težko dobili enoznačen odgovor. Bolje bi bilo vprašati, česa fantje ne igrajo. Pri njih se vse skupaj odvija na meji med čisto genialnostjo in popolno norostjo.
Album »If Ya Not Careful With Electricity It Will Kill Ya« je torej že četrti po vrsti in brez ovinkarjenja lahko zatrdimo, da je to njihov najbolj zrel glasbeni izdelek. Nunchukka Superfly so s tem albumom, vsaj v Avstraliji, dvignili veliko prahu. Pozitivne kritike se vrstijo druga za drugo. Že se porajajo odločne »fanovske« zahteve po prodoru »Nunchukke« na večje svetovne odre.
V podlagi poslušamo prvo skladbo s te bolestne mojstrovine. Več kot osem-minutni plemenski repetitivni ritem skladbe »Speak III Of The Dead Get Together« je popolno presenečenje za uvod v najbolj nor rockovski album, ki smo ga slišali v zadnjem obdobju. Nunchukka Superfly se na albumu posvečajo burnemu, temačnemu vzdušju, ki je prepredeno s številnimi svetlobnimi, skoraj slepečimi izbruhi rjovečega hrupa. Vodilo glasbenega izdelka je psihedelična manija in odločne kitarske, na trenutke že kar heavy metal ekstaze, ki se s kleno ritmično podporo prelivajo v odbite ritmične odkruške, odrezave ritmične previse in pomirjajoče melodične zvočne pokrajine. Blackiejeve pevske interpretacije so izjemno dinamične. Njegov nekoliko nosljav, dokaj visok vokal deluje suvereno in se dobro dopolnjuje s spremljevalnimi vokali ter s celotno glasbeno strukturo. V določenih trenutkih se spremeni v klenega kričavega, a norčavega retorika, ki v skladu z odrezavimi ritmi pridiga nora, psihedelična sporočila. Veliko nam lahko povedo že naslovi skladb, kot so na primer »The Suicide Notes Of Tom Scholz«, »Tonight We Are Protected By Wolves« ali »Napalm Death T-Shirts«, ki pričajo o tanki liniji med skrajno noro zafrkancijo in temačno, grenko trpko realnostjo. Ta napeta dvojnost je temeljna značilnost glasbene izraznosti avstralskega trojca. Njihovo kombiniranje najrazličnejših glasbenih slogov je zaokroženo in enotno. Skladbe v sebi nosijo elemente popa, psihedelije, progresivnega rocka, krautrocka, heavy metala, punk rocka, avstralskega rock'n'rolla, noise rocka in celo countryja.
Njihova glasba deluje kot nekakšen obširen rockovski eksperiment, ki zaradi hudomušnosti in duhovitosti na trenutke deluje povsem zafrkantsko, če že ne neresno ali celo butasto. Trojica se zadeve loteva tako nonšalantno in neobremenjeno, da je končni rezultat dejansko simpatičen in navdušujoč. Oboževalci Hard Ons verjetno ne smejo od »Nunchukke« pričakovati prav nič, ker bodo gotovo razočarani. Edina skladba na albumu, ki morda nekoliko spominja na legendarne avstralske punkerje, se imenuje »Post Cards«, pa še ta ne bi sodila v klasični »Hard Ons« repertoar. Album bi moral biti bolj zanimiv »fanom« kakšnih Melvins, vendar tu ne mislimo na njihov zadnji album »Nude With Boots«, ki je v primerjavi z radikalnimi odbitki Nunchukka Superfly že skoraj rockovsko konvencionalen.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>