Ker smo le sredi samo še po črki domače volilne zakonodaje neuradne predvolilne kampanje, je že vnaprej jasno, da bi bila državnozborska opozicija neusmiljeno kritična, ne glede na to kar bi pravzaprav stalo zapisano v poročilu o delu Državnega zbora v tem mandatu, ki ga je včeraj prav tam predstavil predsednik France Cukjati. Prav tako je sicer vnaprej jasno tudi, da pa ni bilo prav nikakršne možnosti, da bi predsednik državnega zbora sebe oziroma svoje delo ocenil za slabo.
Ker smo le sredi samo še po črki domače volilne zakonodaje neuradne predvolilne kampanje, je že vnaprej jasno, da bi bila državnozborska opozicija neusmiljeno kritična, ne glede na to kar bi pravzaprav stalo zapisano v poročilu o delu Državnega zbora v tem mandatu, ki ga je včeraj prav tam predstavil predsednik France Cukjati. Prav tako je sicer vnaprej jasno tudi, da pa ni bilo prav nikakršne možnosti, da bi predsednik državnega zbora sebe oziroma delo svoje državnozborske večine tik pred novim jesenskim deljenjem kart za mesta ob državnozborskem koritu oziroma za sedeže v tem poslanskem peskovniku, ocenil za slabo. Toda tudi iz tokratnega poročila o delu državnega zbora v mandatu 2004 – 2008 se da razbrati nekaj za po postanem dehteče stanje demokratičnega duha na Slovenskem kar se da zgovornih ugotovitev.
Državni zbor, domača zakonodajna veja oblasti, nad katero je imela zadnje štiri leta škarje in platno v rokah večina Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Demokratične stranke upokojencev, če pa je bilo res potrebno, pa so ji z dvigom rok na pomoč priskočili še poslanci nacional-nacionalistične sicer v tem mandatu prepolovljene poslanske skupine, se je v tem mandatu sestal na 41 rednih in 38 izrednih sejah. Skupaj je predvsem ta večina in predvsem na predlog svoje vlade, ki si je v tem mandatu podredila izvršno vejo oblasti, sprejela kar 468 zakonov. To v povprečju pomeni, da skoraj 6 na posamezno sejo državnega zbora.
In ker so se poslanske roke tako pridno dvigale, no pravzaprav pritiskale zaradi tako redkih polemik v koaliciji že kar nekoliko zguljene tipke ZA na državnozborskih glasovalnih napravah, bi se v statistično empiričnem smislu sicer res lahko strinjali s pozitivno oceno dela v zadnjem mandatu predsednika Državnega zbora Franceta Cukjatija. Tudi ob najbolj za lase privlečenih zakonskih rešitvah, kar nekaj smo jim bili lahko priča tudi v tem mandatu, je vse teklo kot namazano. Krize aktualne koalicije, če odmislimo že tradicionalna slepomišenja Demokratične stranke upokojencev, kateri je pod vodstvom obrambnega ministra Karla Erjavca uspelo še dodatno utrditi imidž - ne stranke pač pa vsakemu razmerju koalicijskih političnih sil preračunljivo prilagodljive interesne skupine, so bile namreč tudi po zaslugi glasov poslanskih nacionalistov redke.
Toda takšno homogenost koalicije je vendarle narekoval predvsem politični slog vladanja s trdo roko, kot ga je v tem mandatu predstavil in uveljavil predsednik vlade Janez Janša. Ne glede na to, da teorija demokratično urejenih republik in družb, prekopirana je tudi v slovenski ustavi, določa, da je sicer državni zbor na nek način vladi, če že ne nadrejena, pa vsaj od nje neodvisna veja oblasti, saj ta posamezne zakone državnem zboru v sprejem zgolj predlaga, takega vtisa v tem mandatu ni bilo moč zaslediti.
To sicer res ni ne vem kaka slovenska ali pač neevropska posebnost, toda prav v tem mandatu so se zaradi monolitnosti in homogenosti izvršne ter zakonodajne oblasti razblinile še zadnje iluzije v neodvisnost in avtonomnost uradne tretje – sodne veje oblasti. Prav tako pa je ravno usklajeno delo koalicije na oblasti v zadnjih štirih letih s formalnimi ali pač neformalnimi vzvodi res učinkovito poskrbelo za dokončno razvrednotenje četrte – neuradne in nadzorne veje oblasti, ki bi jo naj v demokratično pluralnih družbah predstavljali neodvisni in avtonomni mediji.
Toda v tem mandatu smo prav o novinarski neodvisnosti in avtonomiji veliko razglabljali. Temu pa seveda ni bilo tako, ker bi se ta povečevala, pač pa ker se je z vsako pa čeprav iz koalicijskega zakulisja vodeno politično potezo novinarska avtonomija domačega državotvornega medijskega diskurza zmanjševala. Zakon o državni Radioteleviziji, dogajanja na Delu, Večeru, Dnevniku, Mladini in še kod, so namreč sami zase pokazali, da v državotvornem in potrebam politične koalicije na izvršni in zakonodajni oblasti prirejeno uravnoteženem medijskem prostoru obstaja zgolj iluzija oziroma mit novinarske avtonomije. Res sicer je, da se je ta dokončno razgalil ravno zaradi prav te uspešnosti državnozborske in vladne koalicije, s katero se je včeraj pred očmi kamer postavil France Cukjati.
Novinarsko pokrivanje politične kaste na oblasti in v opoziciji, katerega je z zakonom o RTV in tretjim digitaliziranim parlamentarnim kanalom uveljavila, pravzaprav pa zaukazala aktualna koalicija vlade v državnem zboru, je sicer kronski dokaz, zaradi katerega res ni težko pritrditi očitkom iz opozicije, da se je državnozborska dvorana spremenila v prizorišče volivcem aktualne koalicije na oblasti všečnih PR dogodkov. Nenazadnje, to je povsem prostodušno priznal tudi France Cukjati, je pred njimi še delovno poletje.
Prav na zahtevo aktualne koalicije se bo namreč slovo jemajoča poslanska ekipa v soju medijskih luči svetila še na dveh izrednih državnozborskih sejah. Za potrebe pridobivanja naklonjenosti volilnega telesa bodo tako visokoleteče besede iz državnozborske prižnice letele še o koncentraciji kapitala na Slovenskem in za to koalicijsko večino nedosegljivi pokrajinski zakonodaji. V imenu povsem real-političnih potreb pa se bo koalicijska večina od tega mandata poslovila še z sprejemom novele zakona o odvetništvu, po kateri se bo lahko za pet let na Zavod za zaposlovanje ob Boštjanu Penku vpisalo še kar nekaj drugih temu režimu problematičnih in neubogljivih bivših sodnikov in tožilcev.
Takisto ni prav nobenega dvoma, da so bili poslanci koalicije na čelu s predsednikom Francetom Cukjatijom v tem mandatu predvsem vojaki, če že ne zgolj orodja iz vladnih soban vodenega glasovalnega stroja. In še, da je uspešnost tokratnega mandata predvsem količinska, nikakor pa ne tudi kakovostna. Toda to je ključna slabost tudi domače parlamentarne demokracije in tudi tik pred uradnim začetkom te predvolilne kampanje še ni prav nobenih znamenj, da bi se bila skušnjavi tako udobnega vladanja, pod katerim ima državni zbor zgolj vlogo vladnega glasovalnega stroja, pripravljena javno odreči vsaj sedanja samooklicano leva opozicija.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s štirimi leti uspehov državnozborskega glasovalnega stroja v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>