Petek, 25. 7. 2008
Borja
Skupina Nomo prihaja iz Detroita, sestavlja jo osem članov multiinštrumentalistov, pri tem pa velja poudariti, da imajo prepoznavno in udarno pihalsko sekcijo, ki predstavlja kar polovico jedra zasedbe. Nomo niso tako retro usmerjeni, ne skušajo posnemati zvoka “avtentičnih” žanrov, čeprav so prav ti tudi njihovo zvočno izhodišče. V njihovi muziki je slišati nekoliko manj funka, več jazza in afrobeata, z zadnjim albumom – Ghost Rock pa tudi več surovega rocka in improvizacije. (v celoti!)
* V zadnjih letih smo priča ponovnemu razmahu funk in afrobeat zasedb z vseh koncev sveta. Med bolj poslušanimi navedimo ameriški skupini Antibalas in Breakestro, britansko Quantic Soul Orchestra in avstralsko The Bamboos. Večina teh bendov skuša rekonstruirati žlahtni zvok sedemdesetih let, pa naj bo to zvok Detroita, Memphisa, Los Angelesa, New Yorka ali Lagosa. Kljub mnogim analogijam so Nomo nekoliko drugačni od teh skupin. Niso tako retro usmerjeni, ne skušajo posnemati zvoka “avtentičnih” žanrov, čeprav so prav ti tudi njihovo zvočno izhodišče. V njihovi muziki je slišati nekoliko manj funka, več jazza in afrobeata (tako so od zgoraj navedenih še najbližje Newyorčanom Antibalas), z zadnjim albumom – Ghost Rock - pa tudi več surovega rocka in improvizacije.
Skupina Nomo prihaja iz Detroita, sestavlja jo osem članov multiinštrumentalistov (in veliko število občasnih sodelavcev, soigralcev), pri tem pa velja poudariti, da imajo prepoznavno in udarno pihalsko sekcijo, ki predstavlja kar polovico jedra zasedbe. Zvok skupine temelji na surovih bobnih, že skoraj himnično melodičnih pihalih in večplastnih tolkalih. Posebnost zasedbe so nedvomno sintetizatorske linije, ki so odlično vključene v sicer klasični izbor inštrumentov. Še ena zanimivost pa so doma izdelana tolkala (»šejkerji« brez tona, posebne cimbale ...), ki so si jih posebej izdelali člani skupine. Pred štirimi leti so izdali dokaj konvencionalni samonaslovljeni prvenec afro funka, leta 2006 pa dobro sprejeti drugi album New Tones, ki je izšel pri priznani kalifornijski eklektični založbi Ubiquity. Do sodelovanja je bolj kot zaradi kvalitete prvenca prišlo zaradi renomeja živih nastopov zasedbe.
Že z drugo plato so se Nomo odmaknili od standardiziranih obrazcev, vodja zasedbe - Elliot Bergman - je glasbenikom pustil veliko prostora za improvizacijo. Strukture komadov so bile sicer jasne, vendar pa nikakor niso bile rigidne, vsebovale so veliko solov in ohlapno aranžiranih delov. S tretjo ploščo Ghost Rock pa Nomo zvočno zavzemajo še bolj radikalno pozo. Afrobeat zaslutimo le na redkih delih, v paleto žanrskih vplivov pa nepričakovano mešajo krautrock, post rock in elektroniko pionirskih šestdesetih let. Že sam proces nastajanja albuma je nenavaden. Elliot Bergman je, kadar skupina ni bila na turnejah, ždel v kleti in nešteto ur snemal zanke in sintetizatorske teksture. Fascinirali so ga albumi vizionarja zgodnje elektronike Mortona Subotnicka in tako je brez editiranja snemal loope, ki jih je večinoma odigral na inštrumentih, ki jih je naredil (oziroma priredil) sam. Ta ogromna količina surovega materiala je bila potem osnova za snemanje albuma Ghost Rock. Seveda so Nomo dejansko uporabili le delček posnetih tekstur, saj so jih močno predelali, nekatere tudi popolnoma ovrgli. Bergman poudarja, da so skušali organizirati zvok, ki je izključno njihov. “Ne trudimo se narediti plošče, ki bi zvenela, kot da je bila narejena v sedemdesetih letih, in ne trudimo se nikogar prepričati, da je bila posneta v Nigeriji. To je naša glasba.”
Komadi na albumu se tako pogosto začnejo precej abstraktno in šele po dolgem uvodu dobijo jasno ritmično strukturo, ki je včasih tudi zelo plesna. Od inštrumentov skupina Nomo največ zlorablja nešteta (jeklena) tolkala, ki pogosto delujejo hipnotično. Edina prava referenca na afrobeat v bistvu ostaja le še pihalna sekcija, pa tudi ta ne povsod, saj so aranžmaji kompleksni in razdrobljeni. Še najbolj afrobeatovski komad na plati pa je “Last Beat”.
Čeprav se rad otepam tega izraza, je Ghost Rock do sedaj najbolj “zrela” plošča že tako odklonske skupine Nomo. Če so že s prejšnjim albumom pokazali izvrsten občutek za eksperimentiranje z raznimi žanri, pa so si tokrat zares dali duška. Na albumu slišimo posrečene improvizacije in nenajedajoča eksperimentiranja z neprepoznavnimi inštrumenti. Prehodi med hipnotičnimi in udarno plesnimi deli so neposiljeni in tekoči, kar nekajkrat se zgodijo znotraj enega samega posnetka.
Ali mešanica (afro) funka, krautrocka, elektronike in free jazza, katere osnova so neštete plasti poliritmičnih tolkal, lahko funkcionira koherentno, kot zbrana in skoncentrirana celota? Na albumu Ghost Rock kolektiva Nomo zelo definitivno, ja!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>