Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BASIC CHANNEL: Basic Channel (Basic Channel, 1995) (3509 bralcev)
Nedelja, 3. 8. 2008
goran



Danes si obzorja širimo z enim najbolj originalnih in vplivnih albumov v sodobni elektronski glasbi. Tudi če bi sestavljali lestvico dvajsetih najbolj pomembnih elektronskih albumov vseh časov, bi plošček ‘Basic Channel’ nedvomno tam moral dobiti svoj prostor. Ne le da je začrtal smernice sodobni nemški techno produkciji, temveč je z inovativnim prečenjem med čikaškim acid housom, detroitskim technom in jamajškimi (dubovskimi) praksami povil novo izraznost v eklektronskih godbah ... (v celoti!)
* Danes si obzorja širimo z enim najbolj originalnih in vplivnih albumov v sodobni elektronski glasbi. Tudi če bi sestavljali lestvico dvajsetih najbolj pomembnih elektronskih albumov vseh časov, bi plošček ‘Basic Channel’ nedvomno tam moral dobiti svoj prostor. Ne le da je začrtal smernice sodobni nemški techno produkciji. Mark Ernestus in Moritz Von Oswald sta z inovativnim prečenjem med čikaškim acid housom, detroitskim technom in jamajškimi (dubovskimi) praksami povila novo izraznost, ki je začrtala smernice dobršnemu delu sodobih elektronskih kreativcev. V kontekstu aktualnega klubskega dogajanja seveda ni moč spregledati trenutno izjemno popularnega dubstepa, katerega estetika se močno opira na tisto berlinskega dvojca, a še bolj pomemben je torej njun vpliv na sodobne nemške elektronske producente. Iz njunih smernic so vzklile kariere takih eminentnežev kot so Stefan Betke alias Pole, pa Gerhard Behles in Robert Henke iz zasedbe Monolake, ter nekoliko pozneje denimo še Thomas Brinkmann. Torej imena, ki že dobro desetletje predstavljajo smetano nemškega dubovskega techna.

Mark in Moritz sta pod znamko Basic Channel začela ustvarjati v letu 1993. Torej času, ko je berlinsko podtalje plesalo na glasbo Roberta Hooda, Jeffa Millsa in Underground Resistance. Podobno kot detroitski kolektiv, sta tudi Berlinčana v začetku prikrivala svojo identiteto in nista dajala intervjujev. Po njunih besedah ne zavoljo mističnosti, pač pa preprosto zato ker promocije skozi intervjuje nista potrebovala, saj se je njuna glasba distribuirala po nekih vzpostavljenih plesnih kanalih. Svojo glasbo sta pod različnimi psevdonimi objavljala pri istoimenski založbi, ki sta jo prav tako ustanovila v letu 1993, a že dve leti pozneje sta Basic Channel postavila na »stand-by« in odprla (danes že kultno) podzaložbo Chain Reaction, kjer začneta objavljati plošče njunim somišljenikom. Ob nekaterih uvodoma omenjenih nemških producentih, sta med drugim ponudila priložnost še odličnemu dvojcu Porter Ricks, pa enemu najvidnejših finskih kreativcev – Vladislavu Delayu, ter še kopici drugih glasbenikov, ki so sooblikovali klasično berlinsko techno estetiko.

Plošček ‘Basic Channel’ oziroma skrajšano ‘BCD’ je prvotno izšel v letu 1995 in tako zaključil prvo ustvarjalno obdobje dvojca, pa tudi njune matične založbe. Gre za zbirko skladb Marka in Moritza, ki sta jih pod številnimi psevdonimi na dvanajstinčnicah objavljala pri založbi Basic Channel. Pravzaprav gre za nekoliko skrajšane oziroma prirejene verzije, saj so bili vinili namenjeni predvsem DJ-em, za katere so skladbe pač nameščene v precej daljše, miksanju namenjene forme. Na ploščku ‘Basic Channel’ so bile te skladbe torej prirejene za poslušanje v domačem naslanjaču, to pa je bilo v kontekstu techno glasbe, ki je takrat eksistirala praktično le v klubih, nekaj razmeroma novega. Zato ne preseneča dejstvo, da so glasbo dvojca hitro odkrili ljubitelji takrat nastajajočega IDM-a in založbe Warp, ki je plesno glasbo s klubskih plesišč preselila tudi v dnevne sobe.

Estetika dvojca Basic Channel se ni spogledovala s futurizmom, ki je prepogosto nekakšno merilo sodobnih elektronskih producentov. Prav nasprotno. Zvočnost sta zgradila na techno in house glasbi, ki sta jo prevedla skozi dubovski odmev. Ali kot se je nekoč slikovito izrazil strokovnjak za jamajške in elektronske prakse Kevin Martin; “Basic Channel sta utekočinila techno. Njuna glasba je kot bi si vbrizgal drogo..vse postane zamegljeno“. To sta Martin in Moritz dosegla tudi tako, da sta prekršila edino pravilo dubovskih producentov, ki pravi, da udarca bobna nikoli ne nadgradiš z odmevom. S tem početjem je glavno vlogo v glasbi dvojca prevzelo kreiranje hipnotične atmosfere. Dolge repetitivne, zamolkle basovske linije polne prikritega hrupa, so ustvarile narkotično, klaustrofobično vzdušje, ki s stopnjevanjem podpovršne dinamike poslušalca podzavestno odpelje v evforijo. Polni efekt pričarajo bojda šele vinilke (da bi obdržala željen razpon v dinamiki sta odprla celo svojo tiskarno plošč), toda tudi v digitalnem formatu njuna glasba ostaja brezčasna in predstavlja specifičen zvok berlinskega techna v njegovi najlepši luči.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>