Zakaj natančno je razstava takšnega kalibra prišla v Narodno galerijo ravno v obdobju velike razstave slovenskih impresionistov, nastale v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji, za navadne smrtnike ostaja neznanka. Naši politični vrhovi so se v zadnjih 15-ih letih rajši zmrdovali in odvračali od nekdanjih bratskih dežel Balkana, a tokrat je častno mesto ob domači razstavi desetletja dobila gostujoča produkcija iz Cetinja.
V ljubljanski Narodni galeriji se je sredi junija dokaj nepričakovano odprla razstava sodobnega črnogorskega slikarstva brez vnaprejšnje najave v programu te osrednje slovenske umetnostne institucije. Tovrstne razstave najpogosteje nakazujejo na politično-protokolarno ozadje, pred katerim podleže še tako dosledna programska politika muzeja ali galerije. Nenazadnje, država kot izključni financer programa te nacionalne ustanove lahko po potrebi tudi posega v njen program in sugerira ali celo zahteva določene produkcije, ki v določenem času služijo za zgled kulturnega sodelovanja.
Zakaj natančno je razstava takšnega kalibra prišla v Narodno galerijo ravno v obdobju velike razstave slovenskih impresionistov, nastale v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji, za navadne smrtnike ostaja neznanka. Naši politični vrhovi so se v zadnjih 15-ih letih rajši zmrdovali in odvračali od nekdanjih bratskih dežel Balkana, a tokrat je častno mesto ob domači razstavi desetletja dobila gostujoča produkcija iz Cetinja.
Razstava, ki s svojim naslovom nakazuje na v Sloveniji povsem nepoznano produkcijo sodobne črnogorske realnosti v slikarskem mediju, pa se kmalu izkaže za nekakšen nabor največjih hitov celotnega dvajsetega stoletja tega področja po izboru Lilijane Zeković iz Narodnega muzeja v Cetinju. Slednji se je razvil iz leta 1950 ustanovljene umetnostne galerije, ki je kot prva začela zbirati in strokovno obdelovati domačo umetnostno produkcijo.
Na ljubljanski razstavi je predstavljenih trideset slik najpomembnejših črnogorskih umetnikov. Zgodovina tako imenovanega sodobnega črnogorskega slikarstva se torej piše od zametkov poznega impresionizma pa vse do današnjih dni. Črna gora, ki je verjetno največja neznanka v smislu likovne umetnosti na področju nekdanje Jugoslavije, tako v enem mahu, po povsem neznanem ključu, predstavlja približno dvajset svojih najvidnejših umetnikov zadnjega stoletja.
Da je razstava v mnogih pogledih popolnoma nekonsistentna, priča dejstvo, da obiskovalci nikjer ne moremo stakniti informacije o izboru in kontekstu tovrstne predstavitve, da ni ponujenih nobenih strokovnih sugestij za dodatno brskanje po lokalni umetniški produkciji ter nenazadnje, da je približno polovica del zamejenih z letnicami, druga polovica pa pač ne, kar bolj zvedavega gledalca pušča tavati v temi. Prav tako ni ponujenih nikakršnih podatkov o posameznih avtorjih.
Tako je v prvi vrsti ponesrečen predvsem naziv razstave, ki predstavlja fragmente razvoja modernizma v Črni gori. Za sodobno slikarstvo ponavadi označujemo novejše smeri, morda zadnjih dvajset let tega zimzelenega umetnostnega medija, ki je svoj prostor pod soncem z veliko vehemenco našel tudi v obdobju tako imenovane postmoderne. Nekako tako, kot bi slovenske umetnostne avtoritete pod nazivom sodobno slikarstvo predstavljale tako dela Mihe Štruklja in Saša Vrabiča kot Antona Ažbeta in Ferda Vesela.
Začetek razstave zaznamujeta deli Pera Počka in Đoka Popovića, torej deli prvih avtorjev, ki sta prestopila prag modernega občutja poznega impresionizma. V značilni maniri prikazujeta morske in gorske krajine ter karakteristiko Črne gore. Sledi jima ekspresivno navdahnjeni in malce morbidni Mihajlo Vukotić, ki v zamolklih zelenih tonih upodablja kmečko idilo okolice Beograda. Nato umetniško obdobje naenkrat preskoči na znanilca opuščanja socialnega realizma v Jugoslaviji, protagonista informela in abstraktnega ekspresionizma, Petra Lubarde.
Peter Lubarda je nedvomno najpomembnejša osebnost razstave, ki je velik del svoje kariere preživel na študiju in razstavah v tujini, kjer je predstavljal svoj temačni ekspresivni slog, navdahnjen s črnogorsko krajino. Njegovo delo Jutro (Pogled iz Lovćena) iz leta 1958 se kaže kot povsem nefiguralna abstrakcija v zamolklih barvnih tonih, igra svetlobe in sence, morja in sonca. Barvne ploskve se v svoji celoti napajajo pri mnogih slogih in obdobjih, od kubizma, ekspresionizma do informela v duhu tedanjega časa.
Nadaljevanje pregledne razstave predstavi raznorodne slikarje domače zgodovine umetnosti. Tako Rajko Todorović Todor z delom velikih dimenzij, naslovljenim Spomin, s hitrimi potezami in v omejeni barvni skali med rumeno in sivo slika spačene obraze v vertikalni liniji. Njihova psihološka karakterizacija kaže na veliko tesnobo in nelagodje, povzročeno iz strani neznane sile. Roman Đuranović, morda edini umetnik, v čigar delu lahko potencialno prepoznamo zametek družbene kritike in samoironije lastnega naroda, se predstavlja z izvrstno barvito, s pop kulturo navdahnjeno kompozicijo, naslovljeno Čudovito občutje. Motiv veselega in poskakujočega pitbula med vršaci črnogorskih gora se odlično sklada s frizom napisa Crna gora, izpisanega v značilnih fontih Coca Cole. Seveda, tudi to je Črna gora.
Razstava sodobnega črnogorskega slikarstva je v prostorih Narodne galerije brezplačno na ogled vse do 7. septembra.
Skozi zgodbo črnogorske umetnosti se je prebijal Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>