Sobota, 9. 8. 2008
polonap
V svetu reciklirajočega se indie rocka, ki mu tudi bratenje z elektroniko ali občasno skrivanje pod oznako 'eksperimentalni' ne pomaga dosti, zavzema brooklynski dvojec Ratatat samosvojo nišo. Nekateri bi sicer oporekali umeščanju dua v to široko in po več merilih sporno kategorijo. Fanta za osnovo instrumentalne muzike večinoma jemljeta elektronske plesne ritme in da glasbeno mineštro, kot priznavata, pod močnim vplivom hip hopa začinjata z vzorci, ne pomeni, da njun podžanr nima rockovskih kore
* V svetu brezidejnega, reciklirajočega se indie rocka, ki mu tudi bratenje z elektroniko ali občasno skrivanje pod oznako 'eksperimentalni' ne pomaga dosti, zavzema brooklynski dvojec Ratatat precej samosvojo nišo. Nekateri bi sicer oporekali umeščanju dua v to široko in po več merilih sporno kategorijo. Toda dejstvo, da fanta za osnovo instrumentalne muzike večinoma jemljeta elektronske plesne ritme in da glasbeno mineštro, kot priznavata, pod močnim vplivom hip hopa začinjata z vzorci, ne pomeni, da njun podžanr nima rockovskih korenin in občutja.
Na prvencu, ki sta ga naslovila po sebi in ga posnela na prenosni računalnik v domači sobi, sta Ratatat svojo pot začrtala na melodičnih, v pop dolžine ujetih komadih, v katerih se večplastne rockovske kitare in analogni sintetizatorji lepijo na elektronsko ritmično podlago. Štiri leta, dve zbirki hip hop remiksov in dve studijski plošči pozneje se razen njunega statusa ni kaj dosti spremenilo. Kitarist Mike Stroud ter Evan Mast v vlogi producenta in upravljavca sintetizatorjev se še vedno držita zastavljene glasbene poti, ki pa sta jo na novem izdelku, plošči LP3, le še izpopolnila z dodatnim naborom instrumentov, opaznejšo vključitvijo organskih bobnov in vrsto močnih komadov.
Kohezivnost izdelka je bržkone posledica šesttedenskega fokusiranega dela v studiu Old Soul, kjer sta Ratatat po dveh letih turnej in polna navdiha na mah ustvarila 25 komadov. Pri tem sta raziskovala možnosti, ki jih je ponujala hiša z vrsto različnih instrumentov – wurlitzerjem, melotronom, čembalom, orglami hammond in serijo raznih tolkal. Hkrati sta snemala na lastno opremo, ki jo najbolje poznata. Za album sta odbrala trinajst pesmi, katerih skupni imenovalec je zven, dosežen s tehniko lepljenja ogromnega števila posameznih trackov v večplastno celoto. Če bi nekaj podobnega hotela proizvesti brez elektronskih pripomočkov, bi potrebovala cel orkester.
Ni enostavno narediti skorajda pop plošče brez vokala in besedil, ki ne bi vsaj na trenutke delovala razvlečeno. Njima je to uspelo, saj album niti za trenutek ne zapade v dolgočasje, ampak vedno znova zavije v nepričakovano smer in pri tem obdrži pozornost poslušalca. Melanholičen in radosten obenem ter pozoren do detajlov se zdi kot nekakšna podlaga za poslušalčevo imaginarno potovanje, odsotnost besedil pa moč same muzike le še okrepi.
Dvojec na plošči izpričuje dobro poznavanje glasbene zgodovine in sedanjosti ne le angloameriških popularnih žanrov. Če sta ljubezen do hip hopa najjasneje izkazala na albumih hip hop remiksov, tokrat v njunih komadih razberemo tako elektronsko dance muziko (Falcon Jab) kot vplive godb sveta (Mumtaz Khan) ter sledi pop rocka iz šestdesetih let kakšnih The Kinks (Black Heroes) ali duba (Flynn). Seveda tudi tokrat ne umanjka fantomski zvok analognih sintetizatorjev, ki pa ga Ratatat znata otopliti in mu vliti čustva. Vse skupaj povrhu vešče zapakirata v sebi lastno, prepoznavno celoto.
Ko poskušamo za konec izpostaviti vrhunce plošče LP3, smo v zadregi, saj album funkcionira kot ušesom prijazna celota. A naj bo – navedimo subtilen spacy uvod 'Shiller', s sledmi bangre prežeto 'Mirando' ali z lepim dvogovorom čembala in elektronske podlage uvedeno 'Duro'.
LP3 je, skratka, duhu in telesu prijetna plošča, ki dokazuje, da indie rock še ni v zadnjih vzdihljajih, če je na delu dovolj domišljije, znanja in rahločutnosti.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >> Re: RATATAT: LP3 (XL Recordings, 2008) (ponovitev 16. 8. '08 ob 10.00)
dodo [09/08/2008]
I <3 Ratatat :)
odgovori >>