Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
J RAWLS presents: The Liquid Crystal Project Vol. 2 (Polar, 2008) (ponovitev 15. 8. '08 ob 10.00) (3317 bralcev)
Petek, 8. 8. 2008
Borja



Borja Močnik recenzira drugi del The Liquid Crystal Project J Rawlsa ... (v celoti!)

* Levopoljna ameriška hiphop scena je izjemno razdrobljena in nepredvidljiva. Nekatere včerajšnje “zvezde” se danes le stežka preživljajo na nasičenem trgu, stalno se pojavljajo novi upi, mnogi uveljavljeni in dolga leta dejavni izvajalci pa pogosto ostajajo v senci trenutnih glasbenih trendov. J Rawls je eden takih. Karizmatični producent iz Cincenatija (Ohio) uspešno kuje beate že okoli petnajst let, vendar se ni nikoli kaj preveč izpostavljal. Kar nekoliko preseneča, predvsem, če pogledamo njegove impresivne reference – z Jermainom Sandersom tvori tandem Lone Catalyst, remiksal in sodeloval je z izvajalci, kot so Beastie Boys, Us3, Fat Jon, Slum Village, El Da Sensei, J-Live, Dudley Perkins in drugi .... Najbolj znan pa je verjetno po tem, da je produciral del kultne plošče Black Starr (na primer hit “Brown Skin Lady”) dveh takrat še relativno neznanih MC-jev – Taliba Kwelija in Mosa Defa. Album je izšel leta 1998 in danes velja za enega vrhuncev neodvisnega hiphopa s konca tisočletja. Z njim sta mlada nadarjena MC-ja pretresla glasbeno industrijo, sodelovanje na tem odmevnem projektu pa je J Rawlsu odprlo marsikatera vrata.

J Rawls je zmeraj imel prepoznavni zvok, ki se opira na ameriško jazzovsko tradicijo in prav s projektom Liquid Crystal je ta stil izpilil do konca. Pred nekaj leti je angažiral tri glasbenike, ki so mu snemali inštrumentalne dele, hkrati pa z njimi tudi nastopa v živo. Liquid Crystal tako močno vleče na jazzy smernico hiphopa, ki se je pojavila nekje v prvi polovici devetdesetih let, ko so izvajalci, kot so A Tribe Called Quest, Guru s projektom Jazzmatazz in Digable Planets, v zabojih s ploščami začeli brskati po katalogih jazzovskih institucij, kot so založbe Blue Note, Impulse! in Prestige. Hiphop producenti so pred tem najraje kradli iz žanra funka in iz dediščine enega samega človeka – Jamesa Browna. Do devetdesetih se je ta produkcijski prijem že nekoliko zlajnal in nekateri izvajalci so začeli iskati nove zvočne reference, kar je na sceno prineslo potrebno svežino.

S projektom Liquid Crystal J Rawls tako nadaljuje tradicijo žanra “jazzy hiphopa”, vleče kontinuiteto, ki ima za seboj zdaj že skoraj dvajset let. Projekt je hkrati tudi neposreden homage hiphop klasikam. Tako smo na prvem delu Liquid Crystala, ki je izšel leta 2006, slišali žive, instrumentalne priredbe izvajalcev, kot so Pete Rock & CL Smooth, J Dilla, tokrat pa se je J Rawls lotil materiala newyorških izvajalcev Beatnuts, Beatminerz in kalifornijskih Souls of Mischief. Produkcijska tehnika ostaja ista kot pri prvem delu projekta, torej nekakšna kombinacija tekočega in mehkega živega jazza ter programiranih, organskih hiphoperskih bobnov. Pravih semplov skoraj ni, za kar tako in tako ni potrebe, saj ima Rawls na voljo mačke, ki mu lahko vse odigrajo. Plošči Liquid Crystal Project 2 bi edinole lahko očitali pretirano ležernost, pri kakšnem komadu ali dveh pa ne bi bilo odveč malo več ostrine in udarnosti, ki bi razgibali preenakomeren tok dogajanja. Mnogi instrumentalni jazzy hiphop projekti so že v preteklosti naredili to napako, da so bili premehki in so zato občasno zveneli kot glasba za ozadje (elevator music) ali posnetki na “chill out” kompilacijah. Pri teh izdelkih moti to, da so narejeni tako, da noben element oziroma noben del aranžmaja ne zmoti, ne preseka, vse nevsiljeno stoji na svojem mestu, kar pa je skoraj vedno dolgočasno. Album Liquid Crystal 2 še zdaleč ni tak v celoti, se pa ta problem pojavi na redkih delih.

Material vseeno premore kar nekaj bogatih aranžmajskih zasukov in je pisan na kožo predvsem hiphop zanesenjakom, ki radi poslušajo tudi mehkejšo plat jazz fusiona ali obratno, torej fanom jazz fusiona, ki jim je všeč tudi hiphop. In to je glavna odlika projekta. Le stežka bi se odločil, ali gre za jazz fusion, ki vključuje hiphop elemente, ali za instrumentalni hiphop, ki črpa iz jazza. Glede na to, da je glavni protagonist J Rawls, torej hiphoperski veteran, bi na koncu verjetno pragmatično izbral drugo možnost.

Podzemna srenja hiphopa ima kar nekaj neopevanih legend, ki nas že več kot desetletje zalagajo z inovativnim in domiselnim materialom, vendar pa se nikoli niso prebili v mainstream in na naslovnice pop revij. In J Rawls nedvomno sodi med te izvajalce, ki so v subkulturi močno spoštovani. Trenutno dela kar nekaj svežih projektov, ravnokar je, na primer, izdal album s pevko Middlechild, za Liquid Crystal Project pa se zdi, da je to projekt, pri katerem se inovativno izkaže kot neke vrste skladatelj. Skupina precej dobro deluje tudi v živo, kjer material dobi novo dinamiko, tudi zaradi pogostih gostujočih vokalistov. In mogoče je ravno to tisto, kar manjka na obeh albumih nekaj emsijev, ki bi instrumentalno glavnino obrnili na glavo oziroma jo verbalno presekali.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>