Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OPETH: Watershed (Roadrunner, 2008) (ponovitev 21. 8. '08 ob 10.00) (4644 bralcev)
Četrtek, 14. 8. 2008
mcolner



Album Watershed že takoj ob izdaji potrjuje vse večjo priljubljenost benda na globalni ravni, ki se prebija vse više in više tudi v komercialnem pogledu, ne glede na dejstvo o kompleksnosti in nenavadni dolžini svojih komadov. Deveta studijska izdaja se konceptualno izkaže za tipično razgiban kolaž zasedbe, ki se nikdar ne ustali na lastnih lovorikah in uspelem vzorcu. Komadi se pretakajo eden v drugega nezavedno, znotraj njih pa se dogajajo mehki, a odločni prehodi. (v celoti!)
* Na skandinavskem polotoku se je v zadnjih 15-ih letih razvila zanimiva glasbena smer, izhajajoča iz značilno mračnih metalskih žanrov, ki v novejši preobleki posega po različnih slogovnih izraznostih. Preseganje zakoreninjenega death in black metala je postalo v sredi devetdesetih dokaj množično, vendar so se mnoge zasedbe kasneje rajši vrnile v zanesljiv objem stereotipne metalske izraznosti in njenih konzumentov. Na drugi strani pa bendi, kot so finski Amorphis s svojo progresivno rockersko patino, industrijski Satyricon, pop punkerski Pain, alternativno noizerski Entombed in seveda skrajno psihedelični in žanrsko konfuzni Opeth predstavljajo zgolj vrh ledene gore metalskih zasedb, ki so svojo usmeritev v zrelejšem ustvarjalnem obdobju našle drugje.

Opeth je avtorski konstrukt edinega stalnega člana, komponista, umetnika in multiinstrumentalista Mikaela Akerfeldta, ki je leta 1990 v Stockholmu osnoval death metal bend. Ko so fantje leta 1994 dobili prvo resnejšo pogodbo z založbo in ko jih je v svoj studio vzel guru švedskega death metal zvoka, producent Dan Swanö, je njihov material pomenil svež veter in ekstravaganco v danih žanrskih okvirih. Prvenec Orchid je že začrtal nadaljnje smernice večnega eksperimenta, ki se nikdar ne ustavljajo na ustaljenih vzorcih.

V nadaljevanju se zasedba ob kakovostnem delu prične vzpenjati na glasbeni sceni, čeprav ostaja zaprta v okvire metalske subkulture, ki jih kljub odmiku od vsakršne tovrstne ikonografije zvesto spremlja. Leta 2005 preidejo na veliko Roadrunner Records, ki je za razliko od večine metalskih založb tudi širše izrazno odprta. Tako so se po treh letih ustvarjalnega premora in uspešni, dolgotrajni svetovni turneji s preko 200 nastopi Opeth v prenovljeni postavi vrnili v studio ter posneli obilico materiala za novo ploščo.

Album Watershed že takoj ob izdaji potrjuje vse večjo priljubljenost benda na globalni ravni, ki se prebija vse više in više tudi v komercialnem pogledu, ne glede na dejstvo o kompleksnosti in nenavadni dolžini svojih komadov. Deveta studijska izdaja se konceptualno izkaže za tipično razgiban kolaž zasedbe, ki se nikdar ne ustali na lastnih lovorikah in uspelem vzorcu. Komadi se pretakajo eden v drugega nezavedno, znotraj njih pa se dogajajo mehki, a odločni prehodi.

Tako ploščo uvede kratka akustično progresivna pesem Coil, ki spominja na najboljše čase progresivnega rocka, premešanega s folk prvinami, ki segajo dlje od skandinavskih planjav. Melanholično občutje se v kombinaciji z jazzovskimi in redkimi funkovskimi prvinami kontinuirano pojavlja od začetka do konca. Akustične pasaže, brutalni kitarski rifi na sledi kakšnih Morbid Angel ali rockersko navdahnjene kitarske fraze sestavljajo konsistentno celoto, ki jo je vedno težje definirati, saj sega mnogo dlje od klasično preprostega rockerskega koncepta večine metalskih bandov. Godba Opeth ima s svojimi kompleksnimi aranžmaji pridih orkestralnosti ali filmske glasbe, čeprav je odigrana v standardnem petčlanskem kolektivu.

Če je mešanje najrazličnejših žanrov v eno veliko glasbeno mineštro v trenutnem času dokaj priljubljen koncept mnogih zasedb, ki mnogokrat pomeni mašilo brezidejnosti in pripomoček za doseganje kar se da širokega kroga publike, se Opeth postavljajo na povsem drugo stran. Death metal, od katerega Akerfeldt s svojimi glasbeniki ni nikdar popolnoma odstopil, se učinkovito meša z akustičnimi pobudami na sledi klasike, orkestralnimi odisejedami, progresivno rockerskimi pasažami ter bluesovskimi nastavki, ki pridejo do izraza v komadu Bridge of Sights.

Slednji je ena od dveh predelav, ki so dosegljive zgolj na posebni ediciji te plošče. Gre za priredbe omenjenega Robina Towerja in Marie Fredriksson, medtem ko obdelava komada Would skupine Alice in Chains ni več našla prostora na tej izdaji. Potencialni devetminutni hit The Lotus Eater je podvržen zanimivemu obratu, kjer v počasnejših izmenah prevlada death metal izraznost, v hitrih blasfemičnih black metal pasažah pa je izpostavljeno večglasno petje, ki dodobra izniči udarnost ritmične podlage in jo zreducira na odmaknjeno zvočno kuliso.

Težko je orisati in definirati celostno zvočno podobo kompleksne in tehnično izjemno podkovane ekipe skupine Opeth, saj je ta v večnem gibanju, večnem pobegu od ustaljenih vzorcev žanrsko uokvirjenih godb. Filmsko sestavljeni komadi prisegajo na neverjetno nepredvidljivost in ne klišejskost, kar jih v kontekstu metalskega in vseh drugih žanrov uvršča nad večinsko in splošno sprejeto linijo, ki je v primerjavi z njimi vselej banalna in predvidljiva. Morda je v tem razlika med klasičnimi rock zasedbami in skladateljsko, nemirno in samovoljno žilico nespornega vodje banda Mikaela Akerfeldta.

pripravil Miha Colner



Komentarji
komentiraj >>