Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
WOVEN HAND: Ten Stones (Sounds Familyre, 2008) (ponovitev 1. 9. '08 ob 10.00) (3210 bralcev)
Ponedeljek, 25. 8. 2008
outlaw



Milko Poštrak recenzira novo ploščo zasedbe Davida Eugena Edwardsa (ex 16 Horsepower) Woven Hand ... (v celoti!)


* Devetdeseta leta minulega stoletja so predstavljala desetletje, ko je tako imenovani insurgent, uporniški, prevratniški country v Ameriki dosegel svojo zrelost in vrhunec. Mladi naraščaj ustvarjalcev, ki so se rodili v sedemdesetih in odrasli v osem-desetih, gotovo tudi ob poslušanju punka in hard corea s prelo-ma sedemdesetih v osemdeseta, je konec osemdesetih let ustanav-ljal svoje prve skupine. V devetdesetih so skupine, kot Uncle Tupelo ali Jayhawks, že razpadle ali se temeljito transformira-le. V devetdesetih je prišel nov val ustvarjalcev, ki so se gotovo oprli na prej omenjeni zasedbi in nanju vezano dogajan-je. Old 97, Whiskeytown, Lambchop, 16 Horsepower in drugi. Na prelomu devetdesetih v novo desetletje, stoletje, tisočletje, so se tudi te zasedbe transformirale, nekatere pa razpadale in je za njimi ostal kak posamezen ustvarjalec, recimo Ryan Adams.

David Eugene Edwards je skozi devetdeseta – s Pascalom Humber-tom, Jean-Yves Tolajem in drugimi sodelavci - sestavljal eno ključnih in najbolj samosvojih zasedb iz tega okvirja. Leta 2001, ko so si vsi trije očitno želeli nekoliko oddahniti, mogoče tudi drug od drugega, je začel objavljati plošče pod imenom Woven Hand. Preostala dva sta mu sledila pod imenom Lilium. Nato so se 16 Horsepower spet zbrali in objavili stu-dijsko in koncertno ploščo, zatem spet poniknili, David Eugene Edwards pa je kontinuirano nadaljeval pod imenom Woven Hand. Nekaj let kasneje se je krog spet začel sklepati. Basist Pascal Humbert je začel sodelovati v Woven Hand.

Kakorkoli, David Eugene Edwards, kot vemo, sin potujočega naza-renijanskega pridigarja, se je – ali pa smo mu zaradi tega podatka to vsaj mi pripisovali – na razne načine navezoval ali naslavljal na krščanstvo ali vero nasploh. Tudi izraz woven hand pomeni roke, sklenjene v molitvi. Najprej je bilo Woven Hand ime za njegovo samostojno delo, ko je večinoma sam posnel vse zvoke. Kmalu je povabil kitarista Steva Taylorja, ki je sodeloval v zadnji reinkarnaciji 16 Horsepower, in leta 2002 objavil prvi album z enostavnim imenom Woven Hand.

Vemo, da David Eugene Edwards ni bil nikakršen puritanec ali čistunec. Vsaj mi ga nikoli nismo imeli za takega. Starodavni ali vsaj arhaično, vsekakor pa nadčasno zveneči zvoki zasedbe 16 Horsepower in tudi Woven Hand, so pričali o kulturni širini, seveda tudi o prepričljivi ustvarjalnosti, samosvojosti, nena-vadnosti, izvirnosti ustvarjalca. Asociativna, večplastna, pre-tanjena glasba, ki je – še posebej pri poučenem poslušalcu – razgrinjala in odpirala neskončna obzorja pomenov in navezav. Leta 2003 je sledil album z naslovom Blush Music, ki je bil neke vrste razgradnja prvenca, glasbo pa so uporabili tudi za belgijsko avantgardno plesno skupino Ultima Vez. V naslednjih letih so sledile še plošče še Consider the Birds, Mosaic in Puur. Spotoma so se Davidu Eugenu Edwardsu pridružili posamezni glasbeniki, med njimi bobnar Ordy Garrison, ki je svoj čas igral v zasedbi Slim Cessna's Auto Club, belgijski kitarist Peter van Laerhoven in že prej omenjeni stari znanec iz 16 Horsepower, basist Pascal Humbert, sicer Francoz. Ta mednarod-nost zasedbe gotovo na razne načine vpliva na to, da ameriška glasba Davida Eugena Edwardsa iz Denverja v Koloradu zveni nekoliko drugače.

Na začetku, torej ob prvih ploščah Woven Hand, je še bilo vide-ti, kot da gre za oddih od skupine 16 Horsepower, za intimno, individualno – »one man band« - početje Davida Eugena Edwardsa. Po njegovi, da ne rečem samotni plati pa sedaj Woven Hand vse bolj deluje kot nadaljevalka tistega in tam, kjer so 16 Horsepower pred nekaj leti obstali. Gotovo ima David Eugene Edwards tudi vsebinske razloge, da pričujočega albuma Ten Sto-nes, Deset kamnov ali Deset temeljev – seveda spet neka sveto-pisemska navezava – ni objavil pod imenom 16 Horsepower. Kljub temu menim, da lahko počasi prenehamo pojmovati Woven Hand kot »solo projekt«, postransko ukvarjanje Davida Eugena Edwardsa in ga začnemo razumeti in poslušati kot njegovo središčno zaniman-je.

Vse doslej našteto pa ne nazadnje predstavlja le ohlapen okvir, ozadje za pristopanje in sprejemanje novega albuma Ten Stones. Deset pesmi Davida Eugena Edwardsa, ki jih je posnel s prej naštetimi, torej s kitaristom Petrom Van Laerhovenom, basistom Pascalom Humbertom in bobnarjem Ordyjem Garisonom, ob pomoči še enega kitarista Emila Nikolaisena, sicer iz skupin Silver in Serena Maneesh, in še nekaj gostov. Sodeloval je tudi z Elin Smith iz zasedbe Danielson. Udeleženi glasbeniki so večkrat podpisani kot soustvarjalci pesmi, kar je še ena pomembna raz-lika od prejšnjih plošč z imenom Woven Hand. Ten Stones je tudi tako očitno skupno delo udeleženih glasbenikov, skupinsko delo zasedbe, ne pa samostojno delo enega ustvarjalca. Že od 16 Horsepower dalje nam znana bogata glasbena spremljava raznoli-kih glasbil tke nadvse privlačno tapiserijo za Edwardsov vedno takoj prepoznaven in neponovljiv glas ter izvrstno interpreta-cijo.

Tu se lahko mirno ustavim. Vse ostalo, užitek ob poslušanju in odkrivanje raznoraznih bolj ali manj skritih pomenov te mojs-trovine Davida Eugena Edwardsa in zasedbe Woven Hand, zadovolj-no prepuščam vam, spoštovane poslušalke in poslušalci.

pripravil Milko Poštrak



Komentarji
komentiraj >>