Prva polovica Mladih levov je potrdila letošnjo namero organizatorjev, da prednost predajo mladim in manj uveljavljenim ustvarjalcem, ki se še opotekajo na začetkih svojih karier. Nekateri so v prebijanju »navzven« suvereni, drugi malo manj, vsi pa festivalu dolivajo poseben pridih, ki ponekod vzbuja resne pomisleke, spet drugje sproža občudovanje ...
Prva polovica Mladih levov je potrdila letošnjo namero organizatorjev, da dajo prednost mladim in manj uveljavljenim ustvarjalcem, ki se še opotekajo na začetkih svojih karier. Nekateri so v prebijanju »navzven« suvereni, drugi malo manj, vsi pa festivalu dolivajo poseben pridih, ki ponekod vzbuja resne pomisleke, spet drugje sproža občudovanje.
V zadnjih dneh se je v okviru programa zvrstilo zelo raznovrstno dogajanje; od plesnega in gledališkega uprizarjanja, koncerta, do instalacij in javnih protestnih shodov. Pojem recikliranja je med festivalom vsekakor postal zelo fleksibilen in predvsem hvaležen vsebinski motiv. In dokler ne bo postal le prefinjen izgovor za ponavljanje nekdanjega, ampak izključno njegovo renovacijo, potem mu kličemo še na mnoga leta.
Nina Božič se je v predstavi ART vs. BUSINESS strateško posvetila obravnavi poslovnosti v umetnosti in obratno, najbolj zagreti aktivisti so se v BLANK PROTESTIH podali na ulice s praznimi transparenti, kolektiv Tretaroka pa je na ogled postavil prostorsko instalacijo BEATBOX / TRASH IS SOUND. Naprava, sestavljena iz že rabljenih materialov, je proizvedla zavidljiv zvočni ritem, ki bi ga najbrž z veseljem odkupil kakšen od alternativnih didžejev.
Tokrat smo pod recenzentsko lupo vzeli projekt »Super night shot« v izvedbi britansko-nemške skupine GOB SQUAD, ki so na letošnjem festivalu sproducirali enega od atraktivnejših večerov. Njihovi avdio-video projekti se nagibajo k formatu dokumentarnih, resničnostnih in gledaliških smernic. V njih je zaznati močno kritično noto, pa čeprav je ključna ostrina pravzaprav relativno zakodirana in se načrtno porazgubi v hipertenziji predstavljanja.
Projekt »Super night shot« je časovno premišljen, ekipno organiziran, pa vseeno nepredvidljiv vdor v sfero javnega življenja. Kot umetniški kolektiv dosegajo optimalno usklajenost in obenem obvladajo tisto vrsto interakcije, ki neznanca na cesti ne straši, ampak prej privablja, da pristopi, sprejme igro in postane nepogrešljiv akter znotraj njihove zgodbe.
Sam proces tokratnega projekta se začne dogajati že eno uro pred samim »uradnim« začetkom, ko se štirje »gob-squadovci«, opremljeni s kamerami in vsak zase, istočasno odpravijo na eksperimentalen pohod po središču mesta. Njihov povratek je nadvse pompozen, občinstvo je namreč angažirano, da jim priredi udarno dobrodošlico v stilu skandiranja in vsesplošne evforije. Kmalu zatem sledi nadvse interesanten ogled ravnokar prinesenega, dobesedno še toplega, posnetega materiala.
Štiri sočasne projekcije pripovedujejo svoje individualne zgodbe, a se v mnogih trenutkih zaradi sprotne »manipulacije« z montažo in okvirnega vnaprejšnjega načrtovanja presenetljivo začnejo dopolnjevati, osmišljati, komentirati ali pa ironizirati. Rahla predelava posnetkov je povsem očitna, a niti najmanj moteča, saj prikaz »enournega podviga« s tem pridobiva dinamiko, ki bi sicer lahko premogla še celo vrsto drugačnih variant.
Naključne osebe na ulicah hote ali nehote postanejo subjekti znotraj specifičnega »resničnostnega šova«, ki si sicer za tokratni prenosni medij za spremembo izbere gledališče in ne televizijo. Situacije z neznanci so ganljive, komične, včasih predvidljive, ponekod skrajno nepričakovane, ampak ves čas s strani akterjev premišljeno izrabljene. Navdih za vsak naslednji prizor črpajo povsod – na ulicah trušča, v zakotnih predelih, na turobnih prometnih oznakah ali pogledu na napol zastrto okno.
V svet se napol dodelani karakterji napotijo iskat toplih dotikov in hipnih objemov. Preizkušajo, do katere mere bodo ljudje odstrli svojo anonimnost, kako norčavi bodo upali biti in do kam bo segel njihov prag tolerance. Čeprav je ideja do neke meje šablonska in za akterje že najbrž več ali manj rutinska, pa vseeno vsakič znova zadobiva nove dimenzije – ker svet tam zunaj pač ni predvidljiv. Gledalec se ob gledanju neprestano odloča, kateri od štirih projekcij slediti, kam pravi čas usmeriti pogled in kako zaobjeti izmuzljivo simultanost prikazovanja.
Svet tam zunaj, ki je v bistvu hudičevo blizu, se na koncu izkaže kot bizarna mešanica odtujenosti, norosti, paranoje in čudaštva, ki se očitno nikoli ne bo privadila na pogled kamere. Ravno zato se »Super night shot« za hip zazdi še kako tvegana poteza. Ampak za uprizoritvenimi dogodki, ki na nas učinkujejo spontano, zabavno in »naravno«, zmeraj stojita strog proces priprave in natančna organizacija. In »Super night shot« je prav gotovo eden teh.
Tokrat o festivalu levov, ki so mladi, Zala Dobovšek.
Komentarji
komentiraj >>