Mulatu Astatke velja za očeta ethio jazza, precej ohlapnega žanra, ki je (bil) v resnici bolj scena kot toga glasbena zvrst. Že Astatke sam je raziskoval na raznih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z jazzom in latin jazzom, slogoma, ki se ju je navlekel, ko se je v 60. letih potikal po New Yorku. (v celoti!)
* Mulatu Astatke velja za očeta ethio jazza, precej ohlapnega žanra, ki je (bil) v resnici bolj scena kot toga glasbena zvrst. Že Astatke sam je raziskoval na raznih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z jazzom in latin jazzom, slogoma, ki se ju je navlekel, ko se je v 60. letih potikal po New Yorku. Vendar ga je vleklo nazaj domov, v Etiopijo.
Ob vrnitvi je le stežka navadil domače občinstvo na novo godbeno zmes, včasih je bil (po lastnih besedah) na koncertih deležen tudi žvižgov. To pa ni omajalo njegove motivacije. “Celo Milesu Davisu, največjemu glasbeniku na svetu, so žvižgali, ko je v poznih šestdesetih letih začel igrati fusion, pa je vseeno nadaljeval in njegova izkušnja mi je dala moč,” je rekel Mulatu v nedavnem intervjuju. Zasluge za ponovno zanimanje za Astatkejevo glasbo gredo v največji meri enemu človeku – francoskemu zanesenjaku Francisu Falcetu, ki je dolga leta zbiral material iz etiopske pozabljene in unikatne glasbene zapuščine in ga potem izdajal v seriji kompilacij z naslovom Ethiopiques. Prav na teh ploščkih, ki so izšli konec devetdesetih let, pa je prvič v stik z Astatkejem prišel človek, ki je zaslužen za popularizacijo, za manjšo svetovno “astatkemanijo”.
Vse se je namreč spremenilo, ko je pred tremi leti na platna prišel zadnji film Jima Jarmuscha Broken Flowers. Jarmusch je v filmu uporabil dva Astatkejeva komada, ki sta etiopskega mojstra spet “aktualizirala”, rezonirala sta po raznih medijih – od radijskih do klubskih (britanski dvojec Zero Db je recimo naredil izjemno uspešen bootleg remiks komada “Yegelle Tezeta”). Etiopski skladatelj, vibrafonist, klaviaturist in tolkalec je tako dobil novo (mlajše) občinstvo.
Zasluge za to, da je Astatke nastopil na enkratnem koncertu v programsko razgibanem londonskem klubu Cargo, gredo radijski producentki, didžejki in napovedovalki Karen P, ki že leta deluje na radijskem mediju. Zelo mlada je začela na BBC-jevem Radiu One, sedaj pa vodi razne projekte pri različnih radijskih hišah. V Cargu ima nekakšno rezidenco in nazadnje je pripeljala ekscentričnega finskega ustvarjalca Jimmyja Tenorja. Finančno je koncert omogočila Red Bullova glasbena akademija, torej “kulturni projekt” skrajno kapitalističnega podjetja brezalkoholne pijače (ki je po nekaterih raziskavah tudi izjemno zdravju škodljiva), ki pa veliko denarja vlaga v dogodke, povezane z glasbo.
Astatke ni nastopil z lastno skupino. Spremljali so ga londonski Heliocentrics, precej eksperimentalni kolektiv, ki ustvarja predvsem na osnovi improvizacije znotraj obrazcev funka, jazza in afrobeata. Vodi jih priznani bobnar Malcolm Catto (sodeloval z izvajalci, kot so Quantic, Connie Price & The Keystones ...), lani pa so izdali razmetan, a zanimiv album Out There.
The Heliocentrics so bili na večeru v Cargu tudi predskupina. Na malem klubskem odru se jih je gnetlo kar dvanajst, nekateri izmed njih so samo tolkli po kakšni tolkalski igrački. Igrali so precej ohlapno, deli z resnimi gruvi so bili redki. Tako so bili vokalni komadi slišati kot govorjena beseda (spoken word), vendar pa vse skupaj še zdaleč ni bilo zaspano in banalno.
In potem so še spremljali Mulatuja Astatkeja, ki je nekako deloval kot umirjeni vodja, večinoma je ležerno igral tolkala, vsake toliko pa odtolkel aranžma na vibrafonu. Slišali smo seveda vse znane komade z raznih EP-jev in kompilacij, publika pa je bila, kot se spodobi za tako ekskluziven dogodek, povsem pozorna in odzivna. Sijajna, enkratna in tekoča izvedba je bila, zanimivo, postavljena v le enem dnevu skupnih vaj zasedbe z Mulatujem Astatkejem, kar je še bolj neverjetno glede na to, da je bil to edini skupni koncert sploh. Kar pa pomeni, da so Heliocentrics res opravili svojo domačo nalogo. Skupina večinoma londonskih glasbenikov je dodobra preštudirala Mulatujeve kompozicije in zvok njegove nekdanje zasedbe iz posnetkov, ki so stari okoli trideset let. Heliocentrics so delovali ležerno in suvereno, a so imeli tudi nujno ostrino. V Cargotu smo imeli priložnost videti in slišati nekaj res posebnega.
Pa še to: v kratkem (nestrpno) pričakujemo Astatkejeve nove izdaje. Skupaj z zanimivo druščino prekaljenih glasbenikov, kot so Quantic, bobnar Max Weissenfeldt iz skupine Poets of Rhytm in trobentač Todd Simon, ki sodeluje z zasedbo Breakestra in je polovica tandema Connie Price & The Keystones, so posneli sveže priredbe Mulatujevih mojstrovin. Obetajoče.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >> Re: MULATU ASTATKE & HELIOCENTRICS: Live @ Cargo, London 2007
josip [27/08/2008]
zakon!!! kje se da to dobit? a u fonoteki to mamo?
odgovori >>
Re: MULATU ASTATKE & HELIOCENTRICS: Live @ Cargo, London 2007
LukaZ [28/08/2008]
ne, ker ne gre za uradno izdajo, pač pa za t.i. bootleg, neuraden posnetek ...
odgovori >>
Re: MULATU ASTATKE & HELIOCENTRICS: Live @ Cargo, London 2007
Borja [28/08/2008]
zadevo si lahko poslušaš tukajle:
http://redbullmusicacadem yradio.com/ARCHIVE.1 53.0.php?extID=0&sho wID=858
zvlečeš pa tukile:
http://treasureandnuggets.blo gspot.com/2008/04/ka ren-p-presents-broad -casting-at-cargo.ht ml
lp,
B.
odgovori >>
Re: MULATU ASTATKE & HELIOCENTRICS: Live @ Cargo, London 2007
Josip [29/08/2008]
Najlepsa Hvala!!!
odgovori >>