Četrtek, 28. 8. 2008
Skabina
Sabina Kraner- sKabina recenzira s filmi inspiriran psychobilly- rockabilly, cepljen z većžanrskostjo danskega benda Horrorpops ... (v celoti!)
* Medtem, ko se Nekromantix, od Horrorpops nekoč precej bolj znani bend Kima Nekromana, že dalj časa potika bolj po obrobjih glasbenih polj, pa drugi zadnja leta osvaja svet z neverjetno lahkotnostjo in hitrostjo. Od anonimnosti, negotovosti brez založbe in nastopov po malih klubih, so pribrzeli do pogodbe z Hellcatom in stadionskih nastopov, vse to pa z muziko, ki zahteva precej širokega poslušalca, da lahko prebavi vse, kar namečejo v svoj glasbeni kotel.
Začetek Horrorpops je precej romantičen. Botrovali so mu amorčki, ki so, leta šestindevetdeset, na isti oder festivala POPKOM v Colognu pripeljali dva danska benda – Nekromantix in Peanut Pump Gun, katerega pevka je bila Patricia Day. Zanimivo je, da se benda, čeprav izvirajoč iz istega mesta, do takrat nista poznala. Danes zakonca Patricia in Kim sta se spoprijateljila in že kmalu po tem začela skupaj razmišljati o multižanrskem bendu, ki se ne bi osredotočal na zgolj ozko glasbeno področje, kot njuna tedanja benda, pač pa bi vključeval vse njune glasbene ljubezni – ska, punk, psychobilly, novi val, rockabilly, rock'n'roll, goth in surf. Pri tem sta se domislila tudi zamenjave instrumentov – Kim je Patricio naučil igrati kontrabas, ona pa njega kitaro in temelji za nov projekt so bili postavljeni. Z Niedermayerjem na bobnih so se osemindevetdesetega tudi uradno vpisali na glasbeno sceno.
Že s prvotnimi koncerti v domačem mestu so si Horrorpops pridobili zveste poslušalce med domačo publiko, ki je bila na njihovih koncertih vedno zelo raznolika. Čeprav so čisto dobro funkcionirali kot trio, so kmalu dodali še drugega kitarista – Caza the Clasha, ki so si ga sposodili v Niedermayerjevem starem bendu Strawberry Slaughterhause, malce kasneje pa še dve go-go plesalki – Kamillo in Mille, Patricijini sodelavki iz piercecing studia. V takšni postavi so posneli demo sedmih pesmi, ki je bil namenjen predvsem promociji za bukiranje koncertov. Leta 2003 so posneli še šest komadov in vzbudili pozornost založbe Hellcat, ki je bend vzela pod svoje okrilje in leto kasneje jim je končno uspelo izdati prvi studijski album – Hell yeah, ter poleg samosojne turneje po Ameriki, igrati tudi z bendi kot so Tiger Army, Rancid in celo Offspring, koncertirati v živo na BBC1, razprodati dva koncerta v Londonu in igrati na glavnem odru Hootenannyja. Stvari so se za njih začele razvijati z vrtoglavo brzino – celomesečni evropski turneji z Offspring na kateri so vsak večer igrali pred pet do šestnajst tisoč glavo množico, je sledila še daljša samostojna turneja po stari celini, turneje po Ameriki, nastop v filmu The Punk Rock Holocaust, in še veliko tega. Vedno bolj naporen urnik, ter selitev celotnega benda v Ameriko, pa sta jih stala že drugega kitarista in ene izmed go-go plesalk, ki pa sta kmalu dobila zamenjavo. Naomi je zamenjala Mille, Geoff Kresge iz Tiger Army in pred tem A.F.I., pa je zasedel kitaro. V takšni postavi so leta 2005 posneli drugi album Bring it on!
Piše se leto 2008 in Horrorpops so zopet trio v prvotni postavi – Patricia Day, Kim Nekroman in Niedermayer. Veliko so dosegli v zadnjih desetih letih. In zamenjali kar nekaj članov – bend razširili in na koncu zopet skrčili, toda jedro je ostalo isto in taisto jedro je letos izdalo že tretji studijski album, ki se imenuje Kiss kiss kill kill.
Kiss kiss kill kill je po besedah benda skoraj v celoti inspiriran v filmskih motivih, na kar opozori že uvodni komad Thelma and Louise, ki nas že takoj na začetku pozdravi z preprostim, vendar efektivnim Patricijinim slapanjem po kontrabasu, značilno barvo njenega glasu in prav tako značilnimi Kimovimi kitarskimi vložki in ritmično podlato Niedermayerjevega bobna. Že takoj na začetku je v zvoku opaziti številčno osiromašenje v postavi zasedbe, predvsem s predhodnikom Bring it on!, ki je bil v primerjavi z novincem precej bolj nabrit in agresiven. Vendar pa jim tega ni šteti v slabo, saj so se z skrčenjem na tri člane samo vrnili na svoj začetek, poleg tega pa tudi ni njihov namen delati enake albume vedno znova. Konec koncev jih je skupaj pripeljala ravno multižanrska naravnanost, ki je že od začetka napovedovala, da se ne nameravajo prepustiti ravnemu toku, pač pa bolj vrtincem in velikim valovom. Čeprav so ti vrtinci in valovi na novem albumu mirnejši, pa vendar prinašajo specifične Horrorpops melodije, ki bi jih težko pripisali komu drugemu. Melodije, ki jim z svojo lahkotnostjo in nepozabnostjo uspeva združevati ljudi precej drugačnih glasbenih okusov.
Kot že rečeno je novi album inspiriran z filmskimi tematikami. In ker je na najbolj izpostavljeni poziciji benda fletna Patricija, izpade uvodni komad kot neko posvetilo ženski emancipaciji. Patricia sama je podrla mnoge bariere, ko se je postavila na čelo benda kot je Horrorpops, pri tem pa vzela v roke še kontrabas, ki je do njenega prihoda na sceno v psychobilly – rockabilly vodah videl bolj malo ženskih rok. Če pa že, pa v bolj neizpostavljenem ozadju. Sploh pa je čez vse Horrorpops albume v besedilih čutiti močno žensko noto v svetu, kjer so do zdaj bolj ali manj kraljevali moški z svojimi grozljivimi zgodbicami o zombijih, svojih seksualnih podvigih in svetlečih oldtajmerjih. Čeprav se tudi pri Horrorpops najde prostor za kakšega zombija, pa je tukaj še veliko drugih zgodb. Celo v politiko, denimo v posthumno obrambo svojemu priljubljenemu klubu v Copenhagenu -Youth house-u, ki je dolga leta služil kot pribežališče takšnim »nebodigatrebam« kot so pankerji, sajkobiliji in druge subkulture, nato pa ga je neka krščanska organizacija odkupila od mesta in zravnala z zemljo, se postavijo.
Marsikoga Horrorpops sigurno spominjajo na Nekromantix, kar ni nič čudnega, glede na svoje poreklo. Kljub temu pa so vse kaj drugega kot to. Predvsem so bolj melodični, bolj poppy, glasbeno veliko bolj raznoliki. Kiss Kiss Kill Kill res ne premore tolikšne agresivnosti kot Bring it on!, je pa zato še vedno odličen album za poslušanje na dolge proge. Tistim, ki znajo sprejemati mešanje stilov bo zagotovo z lahko prirasel k srcu, še posebej ker ne teži, pač pa poslušalca lahkotno prepelje čez svojih dvanajst komadov.
pripravila Sabina Kraner- sKabina
Komentarji
komentiraj >>