Marsikaj se spreminja, marsikaj tudi ostaja isto. Tako je Žiga Rus še vedno rojen istega leta, tam nekje na repu osemdesetih. Še vedno ima precej skromen, a napredujoč seznam tako del kot tudi branj in objav. Revija Literatura, spletni portal Airbeletrina, klub Gromka, Radio Študent in tako naprej.

Sicer pa je v procesu prehajanja, namreč iz ene velike sive stavbe v drugo; pa vendar ni vse sivo, ampak se življenje prav zanimivo barva. Zgodbe pa navzlic temu še kar nastajajo, Loesje torej vendarle nima popolnoma prav.
Prevzeten pa je Žiga Rus še vedno v mejah normale. Oziroma vsaj tako upa.

Peter Marolt in njegova nesreča

Bilo je tako.

Peter Marolt je vedno imel grozotne probleme s samim sabo. In z množicami, z množicami še posebej.  Vedno ko se je znašel v malo večji skupini, mu je situacija ušla izpod kontrole, začel je - sicer neopazno, a vendar - težko dihati in se - v svojih preogromnih kavbojkah tudi neopazno, a prav tako resnično - tresti na mestu. V najboljšem primeru je potem občepel v kakem kotu s kakim blagim alkoholom v roki in še kar uspešno dajal vtis vzvišenega samotarskega boema; takoj pa, ko se mu je kdo približal in želel z njim spregovoriti besedo ali dve, (in spoznal, da je Peter Marolt v tem pogledu precej nefunkcionalen) je boemska iluzija izginila. Peter Marolt je doživel že precej takih momentov in vedno precej trpel.

Poskušal je z nekakšno behavioristično terapijo: kljub svojim težavam se je bolj vneto kot kdorkoli zaganjal na košarkarske tekme, velike ljudske žure, plesne poplave na DJ večerih. Ni pomagalo. Težka sapa in tresavica nista nikdar izginili. Preveč si vkalupljen se je obtoževal, deluješ samo v poznanih situacijah, ne znaš biti spontan. Ne upaš tvegati, to je pravzaprav problem.

In potem je nekega dne vse opustil. Navidezno se je zares boemiziral, se postavil nad množice, gledano bolj praktično pa je ure in ure preživel v svoji sobi, doma  - globoko v sebi pravzaprav požrt od osamljenosti.

Bila je neka sobota zjutraj, ko se je vendarle pojavil izven štirih sten. Minuto prej mu je bilo ukazano, naj odnese čez teden zbrano steklenino ven iz bloka in v ustrezen kontejner; in pri svojih komaj-osemnajstih Peter Marolt še ni bil na nivoju, ko bi lahko odgovoril: »Ne zdaj, mati!« Preklinjal je to dejstvo, ko je po osmih nadstropjih prevažanja s kartonasto škatlo v roki zamežikal v jutranje sonce.

Kontejner za steklo je stal dolgih petsto metrov stran in Peter Marolt, zdaj izven nadzora, vsekakor ni nameraval porabiti toliko energije. Do rešitve v obliki navadne kovinske kante je bila pot precej krajša. Peter Marolt je, to videvši, odločno prečkal malo predmestno ulico in manjše otroško igrišče ter se - kljub nekaterim očitajočim pogledom - z veličastnim hrupom znebil stekla na ekološko popolnoma neozaveščen način. Prav zadovoljen je bil s svojo odklonskostjo in pomirjen se je odpravil nazaj pred blok.

»A ti tud tle stanuješ?« ga je tedaj prav zahrbtno prestreglo vprašanje.

Peter Marolt se je ozrl in zmeden zagledal - vsaj po njegovih merilih - Lepoto samo. Že dejstvo, da  je Lepota očitno popolnoma prostovoljno spregovorila z njim, ji je, resnici na ljubo, dalo vse potrebne točke za Maroltovo občudovanje; bila pa je občudovanja vredna tudi v drugih pogledih. Peter Marolt je s polodprtimi usti in kartonsko škatlo v rokah buljil v to čudo.

»A ti tud tle stanuješ?« je ponovila svoj stavek potem, ko ni dal Marolt od sebe niti glasu.

»Ee... ja,« se je vendarle zbral skupaj, »jaz tukaj... stanujem. Da.«

»Jaz sem Irina.«

»Aha.« Peter Marolt je skoraj prepozno zagledal ponujeno mu roko, nato pa je imel težave še s škatlo - na koncu je vsekakor izpadel precej nespretno. »Oprosti...« je rekel in se že sredi stavka nadrl, češ, kaj ji govorim take stvari?!, dokončati pa je vseeno moral, torej je to storil: »Oprosti, nisem navajen na... no, pač. Pogovor z neznankami.« Iztisnil je iz sebe nekakšen nasmešek.

»Mogoče bi moral vadit,« je dejala ona in se tudi nasmehnila.

»Se pravi ti si tudi tu?« je Marolt hlastno zgrabil zadnjo možnost, da se še kaj reče. »V tem bloku? Te nisem še nikoli videl.«

»Ja... sem nova.«

Peter Marolt je nezavedno dobil nekakšen entuziastičen pogled.

»Nova, ja...« je še enkrat zavzdihnila. »Poznam pa praktično nikogar.«

»Oh,« je preveč veselo rekel Marolt, »jaz tudi ne, pa živim tu že precej dalj.« Idiot, se je zopet opomnil v mislih, kakšen smisel ima, če ji govoriš, da si asocialnež?

»No,« je rekla, spet z nasmeškom, »danes si nekoga spoznal.«

»Ja... napredek.«

Molčala sta. To je to, si je mislil Marolt, tukaj se pogovor neha.

»Bi prišel danes k meni?« je potem kar na lepem ustrelila.

Peter Marolt se je za trenutek zbegal.

»Na zabavo... v našem stanovanju. Moja dva se bosta šla romantičen večer, to se pravi, bosta nekje zunaj - in jaz bom to izkoristila. Da spoznam čimveč - novih ljudi.«

»Aha,« je zdaj bilo Maroltu jasno. Za trenutek se je celo delal, kakor da premišljuje.

»Ja... mislim... mislim, da bi lahko prišel,« je navidez kolebal. Stvar je bila seveda že zdavnaj odločena.

»No,« je rekla in izvlekla nekakšno kartico, »bodi tam.. Prav?«

»Prav,« je Peter Marolt sproduciral še en nasmešek. »Bom. Obljubim.«

»Držim te za besedo,« je rekla in skorajda stekla po ulici naprej.

»Oh, in ja,« se je še nečesa spomnila in se ozrla, »prinesi cd!«

»Cd?« je rekel Marolt in ni razumel.

»Vsak prinese cd,« mu je od daleč zaklicala, »zapečen cd s svojo najljubšo glasbo. Povej mi, kaj poslušaš in povem ti, kdo si!«

»Aha... razumem. Bom.«

Peter Marolt je do svojega brloga hodil kakor v sanjah. Temačnost njegove izbe pa ga je hitro zbistrila; sanjavost se je pretvorila v mrzlično dejavnost. Na kartici sta bila napisana Irinino ime in priimek; Peter Marolt se je pognal za računalnik in jo jadrno zgooglal. Zadetki niso bili preveč pretresljivi, dognal je predvsem, na katero osnovno šolo je svoje dni hodila in katerih tekmovanj se je udeleževala. Intrigantnejša je bila le ena njenih osnovnošolskih pesmi, ki je po kruti usodi še vedno visela na medmrežju; v njej je z okornim ritmom in brez rim, a to Marolta tisti moment res ni skrbelo! pisala, da ''je njeno življenje dolgočasno'' in da si želi, da bi bilo taisto življenje včasih bolj kot ''z balonom nad Ljubljano:/ visoko nad zemljo/ in s širnimi, širnimi razgledi.''

Divje nekonvencionalna metafora je bila lahko razložljiva z dejstvom, da je bila pesem napisana za šolski zbornik s skupnim tematskim naslovom ''Z balonom nad Ljubljano''; a kljub očitni pedagoški prisili, ki je botrovala njenemu nastanku, je Petra Marolta vznemirila. Tiho, čisto potihem je začel upati, da omenjeni dolgčas vendarle ni tako iz trte izvit - to bi bila že pomembna skupna točka. Pa razdeljevanje kartic z imenom in priimkom ter naslovom - to je bilo morda rahlo amerikansko, a vsekakor precej čudaško dejanje. Tudi Peter Marolt bi naredil tako. In tisti stavek, ki ga je izrekla: ''Morda bi moral vadit'' - je bil to res namig na ''Prevzetnost in pristranost''? Za hip je Peter Marolt že počival v sedmih nebesih. Morda je resnično našel sorodno dušo.

(Da se razume: sorodnih duš je Peter Marolt v resnici tekom svojega življenja spoznal že kar nekaj; a njihove telesne lupine so bile tisto, kar je vedno delovalo kot učinkovit antipol sorodnosti. Tračni sistem, ki se je vlekel čez zobovje, velikanska očala ali pa očitna podobnost z mrožem - vse te oznake skovane prav v Maroltovem umu - so vedno zmanjšale vrednost komponentam sorodnosti. Bil je pač idealist in kot tak prepričan, da lepota ni edini kriterij; zato si je mislil, da si tudi sam zasluži kaj boljšega.)

Zdaj pa cd! Peter Marolt se je dobro zavedal, da bo ta plošček, ta zgoščenina njegovega osebnega okusa imela karseda močan učinek; če zajebe ta cd, ne bo več poti nazaj. Z nervozo je zvlekel na plan impresiven kup glasbenih cdjev, ki jih je kupil tekom let, in skrbno pregledal tudi datoteko z dol potegnjenimi komadi. Selekcija, se je zavedel v trenutku, bo groba in nasilna; zato se je odločil, da bo glavni kriterij predvsem poslušljivost in neizstopanje. »Predvsem pa,« si je zabičal na glas, »predvsem pa nič pornografskega.« To ni bilo slabo vodilo; takoj je odpadel dobršen del kakovostnih rock komadov. Od tam naprej je šlo vse lažje. V prvi izbor so prišli komadi, v katerih se je Maroltov okus najbolj križal z okusom sveta; enim je namenil prvo mesto, drugim peto in tako naprej. Vrzeli je nato napolnil s prav tako poslušljivimi, a manj znanimi komadi. Precej zvesto se je držal rock zvoka, le povsem na koncu si je dovolil nekoliko več osebne note in dodal neko jazz seanso. Sproti se je sprijaznjeval z dejstvom, da ultimativnega izbora ni in da resnično ne more vključiti vsega dobrega; tako mu je šlo delo kar hitro od rok.

Vendarle pa Peter Marolt ni mogel mirno gledati, kako se peče njegov cd. Medtem ko je ta dobival slastno hrustljavo skorjo, je Peter švigal sem in tja po internetu, bral nesmiselne novice resničnostnih šovov, iskal na youtubu kaj zabavnega in prebral precej nestrokoven članek o Kamasutri s precej neprepričljivim slikovnim gradivom. Ko mu je računalnik izvrgel plod njegovega umskega dela, ga je Peter Marolt neprepričano vzel v roke. Počasi ga je vrtel na prstu in se spraševal o njem.

Popoldne se je Peter Marolt zopet znašel zunaj; bogve kaj ga je tisti dan komaj pol ure, preden bi se moral pojaviti pri Irini, še enkrat zvabilo na zrak. Ko je pozneje pomislil, kako se je vse skupaj pripetilo, se mu je dogodek zazdel kakor vnaprejšnja določitev njegove usode.

Obsedel je na gugalnici na igrišču in še kar vrtel cd na prstu roke; sonce, ki je počasi zahajalo, se je pobliskavalo na njegovi površini. Za hip je Peter Marolt doživel nenavadno umirjenost, skoraj katarzo, prav jasen občutek, da je na svetu vse tako, kakor mora biti - in da je dobro. Smehljal se je in v podpalubju so prenehala rojiti blodna vprašanja.

»A zamenjaš?« je zaslišal v tistem momentu.

Pred njim je stal majhen, neznaten deklič, še čista otročad, in strmel vanj z jasnimi očmi.

»Če zamenjam kaj?« je osuplo vprašal Peter Marolt.

Odgovorila ni ničesar, le v otroški zadregi je iztegnila roko in mu, stiskajoč v dlani, pokazala še eno zgoščenko.

Petra Marolta je nenavadno spreletelo - če je bil občutek prijeten ali ne, se v tistem momentu še ni mogel odločiti.

»Zakaj bi pa zamenjala?«

»Tvoj je oranžen,« je dejala povsem neponarejeno.

Peter Marolt je pogledal svoj cd. Res, izbral je barvnega namesto dolgočasnih sivih - Naj Irina spozna, da sem pod površjem pravzaprav živahen in dinamičen tip, si je najbrž rekel takrat. Nato je pogledal še cd v roki otroka. Bilo je nesmiselno, le zakaj bi menjal, toda - ali ni bilo to kakor da mu življenje nekaj ponuja? Zamenjava bi bila prav tista spontanost, ki je je v Maroltovem življenju tako zelo primanjkovalo. Saj ne da bi ta neznani cd potem zares nesel Irini, to pač ne; le svoj izbor bi zapekel še enkrat, na nek nov cd, neznanega pa bi preposlušal morda ponoči, ko se vrne v svoje stanovanje. Konec koncev, kaj bi le lahko bilo na cdju, ki ga okoli prenaša otrok? Kakšne otroške pesmi, morda kakšna pravljica. A vendar je Peter Marolt čutil, da je to prav tisti ščepec spontanosti in avanture, ki ga njegovo življenje potrebuje - in v trenutku se je odločil.

»Prav,« je dejal in opravila sta zamenjavo.

Minuto zatem se je že odpravljal nazaj v blok. Nikoli ni imel najboljšega občutka za čas, pri Irini bi se - če bi bil točen - moral zglasiti že pred desetimi minutami. A nič zato, naredil bo profesionalno zamudo dvajsetih minut, toliko da še enkrat zapeče svoj cd; naj ga ženska kar malo pogreša. Kar zadovoljen je vstopil v dvigalo.

»O,« je rekla Irina, ki je tudi že stala v njem, »prihajaš. Sem pa že mislila, da te ne bo.«

Petra Marolta je ta nepričakovanost vrgla s tira in iz sebe ni mogel spraviti kakšnega razumljivega glasu.

»In tole,... tole je pa zame, ne?«

Preden je Peter Marolt sploh lahko kaj rekel, je cd že menjal roke. Lepa reč je pomislil Peter Marolt, nato pa ga je dokončno zajela panika. Kaj pa zdaj? Naj razlaga vso čudaško štorijo? Naj ga preprosto vzame nazaj in reče, ne, to ni zate? To bi bilo pač preveč nevljudno.

Nič, se je potem odločil, zdaj je, kar je. Hliniti bo treba, hliniti.

»Si pa še manj zgovoren kot zjutraj,« je rekla Irina, ko sta se bližala njenemu stanovanju, »sem ti rekla, da je to treba vadit. Poznam eno prav v redu knjigo na to temo, za samopomoč, če te zanima...«

Peter Marolt se je sicer nekako hvaležno nasmehnil, a se to v temi ni zares opazilo.

»Peter je tudi tukaj!« je zaklicala, ko sta vstopila v veselo razpoloženo sobo. Marolt se je soočil z množico ljudi, od katerih je le redkokoga poznal po imenu; čutil je njihove poglede, pod vljudnimi nasmehi je kar slišal, kako si mislijo: Aha, ta čudak, ki že leta živi v našem bloku in ne pozna nikogar, je torej Peter.

»Sprosti se,« mu je pomežiknila Irina. »Pomešaj se malo v množico.«

»Prav,« je odgovoril Peter Marolt, za trenutek malo bolj zbran. »Če ti rečeš, pa bom.«

»Grem zavrtet tvoj cd, da se boš počutil bolj doma,« je še rekla in izginila nekje med zbranim ljudstvom.

To je torej to, je z grozo pomislil Peter Marolt in si prekomerno postregel z nekakšnimi oreščki v posodi poleg njega. Kako bi se le dalo izvleči iz tega? Če bi na cdju res bile otroške pesmi, potem bi se še lahko izvlekel; izgovarjal bi se na znano dejstvo, da so moški pač otročji, stvar bi se razumela kot šala in situacija bi bila zasilno rešena.  V vseh ostalih primerih, ki se jih je mogel domisliti, je bil razplet popolnoma katastrofalen.

Ne da pa se zares opisati srha, ki je spreletel Petra in njegov obraz, ko se je skorajda fizično čez sobo razpotegnil dolg, zavijajoč in očitno uživaški ter neznosno polten ženski glas. Nekaj trenutkov je nedvomno zavladal sobi; potihnili so pogovori, še prigrizki so zastali v grlu; bilo je, kakor da na svetu ne obstaja drugega kakor ta glasni pornografski vzdih.

Potem je vse utihnilo. Po desetih sekundah zavijanja je nekdo odločno ugasnil predvajanje.

»Je to to?« se je pojavila Irina prav pred njim. »So to tvoji najljubši komadi?« je ostro zazvenel njen glas v tišini.

»Ne...« se je Peter Marolt v najgloblji možni zadregi skušal izmotati. »Mislim... So tudi komadi, ki so mi bolj všeč... kot tale...«

Popolna tišina je še za nekaj momentov visela nad ljudmi.

»In veste kaj?« se je nato oglasil nek ženski glas. »Tudi steklenice meče kar v navadno kanto! Pa ima kontejner za steklo skoraj pred nosom!«

»In ko bi vi videli, kakšne zanimive videe ima na računalniku,« se je zasmejal nekdo, ki ga je Peter Marolt nekoč po nesreči povabil k sebi in mu je očitno stikal po datotekah.

»Mislim, da bi moral it,« je rekla Irina.

Znašel se je Peter Marolt na temnem hodniku, pred za večno zaprtimi vrati, in ni vedel, ali je bila to usoda, naključje - ali morda preprosto on?