Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
3. FRONTA SODOBNEGA PLESA: Poziv k decentralizaciji umetnosti (3695 bralcev)
Torek, 2. 9. 2008
Zala Dobovšek



Mednarodni festival »Front@ sodobnega plesa«, ki se je letos tretjič zapovrstjo odvijal v Murski Soboti (26. – 30. avgust), je v petih dnevih ponudil sedem premišljeno izbranih mednarodnih plesnih projektov. Kakovostne predstave nekaterih evropsko priznanih zasedb so se infiltrirale v okolje »občinstva na obrobju« in zgodil se je še en pomemben ter uspešen korak k razvijanju decentralizacije sodobne umetnosti pri nas.

Mednarodni festival »Front@ sodobnega plesa«, ki se je letos tretjič zapovrstjo odvijal v Murski Soboti (26. – 30. avgust), je v petih dnevih ponudil sedem premišljeno izbranih mednarodnih plesnih projektov. Kakovostne predstave nekaterih evropsko priznanih zasedb so se infiltrirale v okolje »občinstva na obrobju« in zgodil se je še en pomemben ter uspešen korak k razvijanju decentralizacije sodobne umetnosti pri nas.

Širjenje sodobne umetnosti izven urbanih središč se, kljub dandanašnji miselni liberalnosti, marsikomu morda še vedno zdi nenavadno, predvsem pa skrajno tvegano in absurdno početje. Da je temu tako, sta vzroka vsaj dva. Prvi se sklicuje na iztočnico »če te ni v Ljubljani, potem te ni«, drugi pa se nagiba k stereotipni označbi »obrobnega« občinstva kot manjvrednega in za sodobne estetike nedoumljivega.

Nastanek problematike izhaja torej iz obeh obveznih sestavin uprizoritvene umetnosti - ustvarjalcev in gledalcev. Prvi se težko ločijo od »varnega« zavetja, ki ga nudi produktivnost prestolnice; drugi so skeptični, ker so etiketirani s pomanjkanjem predznanja in nezadostno informiranostjo o stroki. Na silo vleči ustvarjalce iz toplih gnezd najbrž res nima smisla, ima pa toliko večji smisel narediti hrabro potezo in sodobno umetnost v čimbolj učinkoviti formi integrirati v dislocirana območja.

Da lansiranje uspe, je nujno izvesti kar nekaj vsebinskih, produkcijskih in medijsko strateških prijemov. Organizacijska odgovornost ne pripada samo pojmu umetniškega izziva, gre predvsem za sociološki podvig, ki mora zbuditi občinstvo, ga dobronamerno »vzgajati« in mu pri tem ne vsiljevati lastnih tendenc - predvsem pa mu omogočiti neomejen prostor za lastne interpretacije. Nove umetniške zvrsti in netradicionalni pristopi ne smejo prestrašiti s svojo morebitno nerazumljivostjo, ampak vzbuditi interes in kontinuitetno spremljanje. Prav zaradi tega mora biti festivalski program toliko bolj preudarno sestavljen in prilagojen z vidika nadaljnje angažiranosti publike.

Značilnost Fronte sodobnega plesa, ki nastaja pod umetniškim vodenjem koreografa Matjaža Fariča in v produkciji zavoda Flota, je tudi programska zgoščenost, ki daje prednost programski jedrnatosti, da se lahko hitro ustvari jasno sporočilo dogodka - učinkovito predstaviti in približati sodobni ples ljudem, oddaljenim od centrov raznovrstnega kulturnega dogajanja. V petih večerih letošnjega festivala smo lahko videli kvalitetne plesne produkcije, nekatere od njih kotirajo na samem vrhu evropske plesne scene, so pa v stilu celotnega konteksta bile v presenetljivo preveliki meri spregledane tako s strani občinstva kot medijev.

Poleg zasedbe »Les Slovaks«, dveh hrvaških produkcij - »Histerie Nova« in »Liberdance« - ter domačega »En Klikni za veliko sliko: Knap Groupa« je predvsem potrebno izpostaviti madžarski Instinkt v izvedbi Compagnie Pal Frenak in Projekt poziranja B - Umetnost zapeljevanja skupine Liquid Loft. V prvi gre za močno vsebinsko in gibalno intenzivno predstavo, kjer se osredotočajo predvsem na pritajene instinktivne vzgibe, umeščene izpod povrhnjice vsakdanjih in utečenih potešitev nagona. Notranja trenja in dvoboji neuspelih doseganj se izražajo skozi eksplozivno gibanje štirih anonimnih (moških) podob, ki zaradi zastrtosti z belimi maskami, upodabljajo univerzalne instinktivne vzorce. Njihovi vzponi in približevanje ženski - kot objektu poželenja ali celo posedovanja - se ves čas trgajo in ukinjajo, s tem pa tudi povzročajo nevzdržno duševno stanje, ki se v predstavi kaže kot neprekinjena psihotična atmosfera.   

Projekt poziranja B - Umetnost zapeljevanja je postavljen na izčiščeno inštalacijsko platformo, ki pogosto s pomočjo fragmentirane svetlobe premika središče dogajanja in si tik ob rob dogajanja namesti občinstvo. Predstava je bila letos nagrajena z zlatim levom na Beneškem Bienalu, ki je potekal pod motivom »telo in eros«. Dogajanje operira z metodami zapeljevanja na vseh možnih ravneh, vse od neposredno intimnih pa do množično medijskih. Plesalci imajo izrazito oblikovan občutek za pogled in spremljanje gledalca, zato je sprotno nastajanje medsebojnega razmerja toliko bolj intrigantno. Zapeljevanje kljub svoji moralni spolzkosti nikoli ne preseže meje neokusnega, pravi čas se ustavi ali pa hipno preusmeri v parodijo, včasih tudi kar v drugo tematsko plast. Ostaja pa okus dvoreznosti zapeljevalnih metod, ki lahko vodijo tako v uresničitev kot razvrednotenje.

Festival se je sklenil z vsakoletnim dogodkom, imenovanim »Improvizacijski napad«, ki v medsebojno sodelovanje privabi glasbenike in plesalce v mednarodni zasedbi. Letos je zvočno taktirko prevzel pianist Milko Lazar, njegovim glasbenim impulzom pa je skozi plesno improvizacijo sledilo dvanajst mednarodnih plesalcev, ki so v uro trajajočem nastopu med seboj preizkušali številne metode in dimenzije improvizacijskih tehnik.   

Seminar Rob sodobnega plesa - sodobni ples na obrobju, ki je prav tako potekal na zadnji festivalski dan, je odprl nekaj novih vprašanj, predvsem pa potrdil dejstvo, da je občinstvo izven večjih mest vse preveč depriviligirano, deležno predsodkov in zapostavljenja. Je pa prisoten še dodaten paradoks, ki se kaže v nezavzetosti medijev; ti še vedno raje na široko pišejo in obveščajo o vedno istih in že »tradicionalnih« dogodkih, namesto da bi opomnili na novosti in prisostvovali k njihovim nadaljnjim razvojem ter izkazali podporo vsaj na začetku, ko je preboj v širšo javnost nujen, da lahko neka akcija zaživi oziroma sploh preživi. Primanjkuje angažiranja za širše poznavanje konteksta, zato v javnost pogosto kapljajo le faktografski podatki, sama srž problema ali ideje dogodka  pa prepogosto ostaja postranskega pomena. In kar je še najbolj žalostno - odklon kaže tudi preveč ustvarjalcev znotraj stroke, ki zavestno ali pa zaradi pomanjkanja dojemanja pomena decentralizacije sodobne umetnosti gladko prezrejo soudeležbo na festivalu.

Navkljub neizbežnim začetnim tegobam Fronta sodobnega plesa vsako leto stopa korak višje in vse bolj uspeva v realiziranju svojega prvotnega namena, da Murski Soboti in okolici za nekaj dni ponudi kakovostno in dinamično festivalsko dogajanje. Stvar postaja toliko bolj pomembna, saj se bliža zastopanje Kulturne prestolnice v letu 2012, kjer bo svojo vlogo prevzelo tudi murskosoboško okolje.

S fronte se je vrnila Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>