Pandurjeva uprizoritev BAROK se je te dni v sklopu gostovanj s tremi ponovitvami ustavila tudi v naši prestolnici. V Križankah smo si lahko ogledali še eno reinterpretacijo, bazirano predvsem na Laclosovih »Nevarnih razmerjih«, ki so vso svojo zgodovinsko okrutnost in perverzijo materializirala v prepoznavni režiserjevi poetiki podob in zvoka. Za dodatno interpretativno podkrepljenost pa je poskrbel še obilen domet španskega patosa. Se še komu ta splet sliši »nevarno«?

Barok je bil prvotno načrtovan v Hrvaškem narodnem kazalištu (HNK) v Zagrebu, a je že med idejno zasnovo prišlo do konfliktov s tamkajšnjim vodstvom in okoliščine so nanesle, da se je nastajanje predstave preselilo v Madrid. S španskim okoljem se je Pandur srečal že pri ustvarjanju »Inferna« in povsem razumljivo je, da se je njegova poetika več kot stopila s tamkajšnjimi temperamentnimi okusi – tudi v sferah umetnosti. Besedilo za tokratni projekt je nastalo s sodelovanjem Darka Lukića, ki je v tekstovno podlago vnesel posamezne odlomke iz Laclosovih Nevarnih razmerij, Müllerjevega Kvarteta in nekatere kratke izseke iz del markiza de Sada.

S perspektive odrske postavitve predstava velja za najbolj minimalistično znotraj režiserjevega opusa, ostaja pa na ravni čustvenega naboja, glasbene podlage (Silence) in vsebinske gostote dialogov še kako »razkošna« , intenzivna  in predvsem »pandurjevska«. K temu pričakovano pripomorejo vsi trije igralci - Blanca Portillo, Asier Etxeandía in Chema León – ki svojo igralsko vročekrvnost izrabijo v polni meri in posamezne medsebojne interpretacije potencirajo do skrajne mere, ki ponekod - predvsem zaradi "španskega značaja" - zdrsi že kar v neobvladljivo patetiko.

Laclosov pisemski roman Nevarna razmerja, nadalje parafraziran tudi v Müllerjevem Kvartetu, predstavlja bazično uprizoritveno podlago, ki pa zaradi dominantnosti vizualne interpretacije rahlja zgodovinsko ostrino.  Vsebinske nemoralnosti, poniževanja, destrukcije človeškosti in animalične sprijenosti rezultirajo  predvsem v zunanjo obliko, medtem ko so notranje preveč zanemarjeno obdelane, s tem pa tudi neprepričljivo kontaktirajo z družbenimi implikacijami. Tudi diabolična bitka med Moškim in Žensko izpade kot sicer zelo atraktivna slika, a še kakšen dodaten drobec globinskega volumna bi bil tudi povsem na mestu.

Glavna lika preklapljata med različnimi vlogami (v ospredju sta seveda vikont de Valmont in markiza de Merteuil), izpeljanih iz literarnih predlog in pri tem ostajata umeščena v nekakšno betonsko zaklonišče, ki je samo po sebi povsem pusto, vendar pa so premični zidovi tisti, ki spodbudijo odrsko dinamičnost. Z odstiranjem ozadja, razčlenjevanjem sten in tekočo dramaturgijo ostro bledikavih luči se ločujejo prizori, zamenjujejo atmosfere in simbolično sestavljajo ter razblinjajo osebnostni fragmenti dveh psihično razsutih sadomazohističnih bitij, ki v vzdušju poslednje kataklizme brusita svoje perverzne namere in sproščata nakopičenost medsebojne vulgarne naklonjenosti.

Ob sprevrženih spolnih igrah, alarmantnemu premeščanju superiornega položaja, hektičnih zamenjavah karakterjev in ekstravertiranih akcijah - ki jih Laclos, Müller in de Sade hvaležno ponujajo - pa se od siceršnje vloge distancirani akterji z vmesnimi komentarji ponekod na gledalca obračajo tudi zasebno. Pomemben uprizoritveni člen vsekakor predstavlja tretji igralec (Chema León), ki ob določeno odmerjenih presledkih reflektira in dodatno obrazloži ravnokar minule prizore - nastopa torej kot rezonerski segment celotnega dogajanja. Ves čas se načrtno razbija morebitna iluzija in to je morda edini občutni element, ki predstavi resnično poda neko trdno avtorsko stališče.

K intenzivnemu vsebinskemu nizanju »mogočnih« replik, ki posegajo v grozljivost človeške izgubljenosti, histeriji ob prežeči Francoski revoluciji, razjedenosti sreče, manipulacije med spoloma in propadanja še zadnjih atributov človeške dostojnosti se proti koncu pristavljajo še pevski intermezzi in koreografsko strukturirani momenti. Impulzivno metanje lubenic ob tla, vse bolj dodelane figurativne odrske podobe in nadgrajevanje izraznega poziranja »svečano« napovedujejo približevanje triumfalnega zaključka, ki se vse bolj nagiba v mešanico pesimizma in poroga. Povsem dokončno pa se dogajanje sklene že skoraj na meji bizarnega; oba protagonista namreč odideta med občinstvo, se rokujeta z najbolj navdušenimi gledalci in nato, še vsa v glamurju, dokončno zapustita prizorišče. Kot lika, kot onadva? Kdo bi vedel ... Ločnice so včasih prosojne.

»Zgodovina ni tisto, kar se vidi; temveč tisto, kar je skrito«, je mimo oddrsela ena od replik. Za Barok bi lahko pomislili, da je prevzel ravno zrcalno sliko te izjave. Povsem suveren je v svojem tehničnem in vizualnem ustroju, manjka pa mu tistega pravega sporočilnega naboja, ki se ne bi tako trmasto opiral le na videz in zagotovljeno mikavnost slovitih zgodb, ampak bi v izmaličeno tkivo zgodovine in človeško sprijenost »interpretativni nož« zaril vse do kosti.

Barok si je šla pogledat Zala Dobovšek.