Petek, 5. 9. 2008
Borja
Borja Močnik predstavlja novo ploščo Quantica, ki se ozira k jamajškim opojnim zvočnim tradicijam ... (v celoti!)
* Will Holland, bolj znan kot Quantic, ima pri svojih tridesetih letih za sabo že prav zavidljivo diskografijo. Doslej je posnel štiri samostojne albume, in sicer: 5th Exotic, Apricot Morning, Mishaps Happening in An Announcement to Answer, delal je številne remikse, skupaj z Russom Porterjem je izdal ploščo pod psevdonimom Limp Twins in končno, s svojim bendom Quantic Soul Orchestra je posnel tri, oziroma kar štiri albume. V njihovo diskografijo lahko namreč uvrstimo tudi projekt, ki so ga pred dvema letoma Quantic Soul Orchestra izvedli skupaj s starošolsko in nekoliko pozabljeno soul in r’n’b pevko Spanky Wilson.
Will alias Quantic se je med referenčne producente elektronike zavihtel mlad, star komaj 21 let, takoj po izdaji prvega albuma 5th Exotic. Demo posnetek z nekaj komadi je poslal na založbo Tru Thoughts. Odgovorili so mu, da želijo od njega celo ploščo. Tako se je rodilo sodelovanje, ki traja še danes, saj Will vse izdaja pri tej založbi. Za njegov stil je značilno, da zna ustvariti izjemne melodične aranžmaje, ki temeljijo deloma na samplih, vse pogosteje pa na odigranih linijah. Will namreč že leta igra kitaro in bas, zadnje čase pa tudi harmoniko in razne “eksotične” inštrumente. Pri njegovi muziki je posebno to, da mu uspe sproducirati kose, ki bi jih težko uvrstili v katero zvrst. Včasih so cinematični, včasih plesni, včasih imajo močan »live« zvok, včasih vlečejo na soul, vedno pa imajo nek “Quanticov pečat”.
Death of the Revolution je že njegova neverjetna deseta plata za brightonsko založbo Tru Thoughts (če med plošče štejem vse, tudi nesamostojne projekte). Pomeni njegov spopad z jamajškimi popularnimi godbami duba in reggaeja, nastajal pa je v toplem okolju Kolumbije, kjer živi že nekaj let. Za selitev se je odločil, ker se je naveličal Otoka, hkrati pa ga že nekaj časa zanimajo glasbe Latinske Amerike. In ker je natančen, je dobro vedel: če hoče zares raziskati latinskoameriško glasbeno tradicijo, brskati po škatlah z vinili in iskati lokalne ustvarjalce, mora za dlje časa tja, kjer je akcija – se pravi, na teren. V zadnjih dveh letih mu je tako v Kolumbiji uspelo sestaviti novo različico benda Quantic Soul Orchestra, z njimi je posnel album Tropidelico, ki je izšel lani, še prej pa je začel stranski projekt Quantic presenta Flowering Inferno, ki ga lahko umestimo med njegovo samostojno delo in tem, kar ustvarja s skupino. Aranžmaje in ideje je naredil sam, pri snemanju pa so mu pomagali kolegi. Ker je bil Tropidelico veliko pomembnejši projekt, so izid plošče s fatalističnim naslovom Death of the Revolution zavlačevali do letošnjega poletja.
Death of the Revolution ni le vaja v dubadelični obrti, saj takoj prepoznamo tudi vplive cumbie, salse in drugih slogov Južne Amerike, kar ni niti malo nenavadno, saj so pri projektu sodelovali razni perujski in kolumbijski glasbeniki – in to prav tisti, ki so tudi del preoblikovane zasedbe Quantic Soul Orchestra. Veliko inštrumentacije je posnel kar sam, in sicer klavir, kitaro, harmoniko in nekatere kolumbijske inštrumente, kot je guacharaca. Plošča je nastajala v njegovi kolumbijski dnevni sobi v istem obdobju, ko so blizu gradili glasbeni studio. Ko je bil ta končan, so tam le še finiširali in dodali zadnje zvočne detajle.
Glasbeno izhodišče projekta je neprežvečeni del jamajške glasbe duba in celo skaja, zvočno referira na legendarni Studio One ali pa Dona Drummonda (Skatalites), torej na “predmarleyjevsko” obdobje karibskih glasbenih raziskovanj in inovacij. Predvsem klavirske linije so prijetno razglašene, glavna odlika pa je brezhibna, nespolirana produkcija, v kateri se je Holland že prej ničkolikokrat izkazal. Prav masiven, zapacan zvok in določene aranžmajske rešitve pa pokažejo še en močan vpliv pri nastanku plošče, ki ni prav nič nepričakovan. Nekateri komadi namreč nekoliko vlečejo na ethio jazz in material očeta žanra, Mulatuja Astatkeja. Holland je Etiopijo v preteklosti že obiskal in celo imel priložnost narediti intervju z Astatkejem, v kratkem pa pričakujemo tudi njegov remiks tega etiopskega mojstra.
Album Death of the Revolution je bil očitno posnet v zelo kratkem času, menda v treh tednih, kar ima dvojni učinek: najprej občutek spontanosti in ležernosti, ki je pri netogih projektih v živo skoraj nujen, in drugič: nekateri posnetki se zdijo nedokončani, kot da so še v nekakšni demo obliki. Na Willovo brezkompromisno in hitrostno delo je opozoril tudi vodja založbe Rob Louis. Rekel je, da Quantic vedno dela izjemno hitro in intenzivno, kot da bi se mu izredno mudilo. Ko konča, prinese material in reče: “To je to.” Nikoli se ni pripravljen pogajati, kateri posnetki bodo uvrščeni na album in ali je treba še kaj spremeniti ali dodelati. Tisti, ki bodo pri projektu Flowering Inferno iskali avtentični karibsko–latinskoameriški izraz, ne bodo najbolj navdušeni, vendar pa bi od Britanca, ki v Kolumbiji dela dub, to le stežka pričakovali. Gre pač za “tematski”, skoraj stranski projekt, ki je drugačen od vsega Hollandovega dosedanjega dela. In to je pri njem najbolj fascinantno. Zadnjih pet let je vsaka njegova nova plošča precej drugačna od prejšnje, čeprav je že zelo zgodaj našel glasbeno form(ul)o, ki je samosvoja in celo tržno uspešna. Mladenič se pač ne mara dolgočasiti z že preizkušenimi in uporabljenimi vzorci. Raje se ozira za raznimi tradicijami drugih godb, ki jih potem močno premeša in predela. Rezultati niso vedno navdušujoči, včasih so celo banalni, vendar pa, glede na to, da je Quantic absoluten deloholik, ti žanrski zasuki pomenijo svežino, včasih celo nepredvidljivost njegovih izdaj. In zato vsak njegov projekt še zmeraj vzbudi veliko zanimanja celo po devetih albumih za genialnim prvencem.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>