Torek, 16. 9. 2008
juREm
Jure Matičič recenzira novo ploščo norveškega bolj ambientalno orientiranega elektronika Lindstroma ... (v celoti!)
* Lindstroma so na eni od internetnih glasbenih prodajaln opisali kot najboljši norveški kulturni izvozni artikel po Henriku Ibsenu, kar je seveda malce pretirana izjava, v okvirih plesne elektronske glasbe pa ne leži tako daleč od resnice. In dejansko je Hans-Peter Lindstrom zadnji in najbolj prepoznaven v celi vrsti norveških elektronikov, ki so praviloma bolj usmerjeni v jazzovsko smer, Lindstrom pa je lastnoročno napisal pravila novega žanra, ki smo ga kasneje poimenovali space disco. Njegova inventivnost je presenetljiva, še posebej, če vzamemo v zakup, da dolgo časa sploh ni poslušal elektronske glasbe.
Zrasel je namreč na zahodnem delu Norveške, v mestu Stavanger, kjer je poslušal predvsem country in folk glasbo, z elektroniko pa se je spoznal šele v času selitve v norveško prestolnico Oslo, kamor se je povsem brez glasbenih ambicij preselil zaradi študija primerjalne književnosti. Pred tem je Lindstrom sicer že igral v različnih zasedbah, v gospel zboru je igral klavir ter Hammondove orgle v Deep Purple »cover bandu«. Ko se je kmalu po svojem dvajsetem letu naveličal glasbe, je vse svoje instrumente prodal in za nekaj let pozabil na glasbo, dokler se ni znašel v Oslu, kjer je na glavnih mestnih ulicah spet začel igrati kitaro. Kasneje so si stvari sledile v zelo naravnem zaporedju: kupil je sampler, si sposodil nekaj malih plošč, da je lahko naštudiral strukturo plesne elektronske glasbe in se vrgel na delo. Končali smo torej z enim od najbolj proslavljenih norveških glasbenikov zadnjih let, ki elektroniko gleda iz primerne distance in brez obremenilnega ozadja, ki bi mu narekovalo slogovne opredelitve. Verjetno je prav dieta, sestavljena iz country glasbe in pop rocka šestdesetih in sedemdesetih let, pomagala pri kreativni žilici multiinstrumentalista, ki na svojih ploščah poleg programiranja, odigra še bobne, kitaro, bas in klaviature.
Lindstromov način dela je precej drugačen v primerjavi z njegovimi elektronskimi kolegi, saj komade piše predvsem na osnovi melodij in ne ritmov, ko je to v navadi, kompozicije najprej odigra na normalnih instrumentih, šele kasneje pa jih preseli in obdela v digitalni obliki. Njegov prvi uspeh je bila komad Granada, ki sta ga na veliko vrtela Giles Peterson in Francis Kevorkian, sledila je dokaj obskurna mala plošča brez naslova pri Lindstromovi lastni založbi Feedelitz records, pravi preboj pa je pomenil debutantski album, ki ga je za založbo Eskimo posnel s kolegom Prinsom Thomasom. Plošča je predstavljala temelje tega, kar smo kasneje poimenovali space disco, duet pa se je z dobro kondicijo pognal v širjenje svoje diskografije. Tako Lindstrom kot Prins Thomas sta dobršen del glasbene pozornosti namenila tudi solističnim projektom, od katerih Vam danes predstavljamo Lindstrmovega zadnjega in verjetno najbolj radikalnega.
Plošča Where you go I go too, ki jo vrtimo v današnji Tolpi bumov je nameč sestavljena le iz treh komadov, dva trajata dobrih deset minut, eden pa zajetnih petindvajset, kar je veliko celo za dub techno producente in le malce manj od Goldijeve brezčasne klasike Timeless, ki sega do dobrih štiridesetih minut. Where you go I go too je pravzaprav neke vrste kozmično potovanje, o katerem je bilo rečeno, da komadom pušča dovolj prostora, da lahko raziščejo svoje teme in jim pustijo dihati. Pri krajših dveh komadih je to povsem verjetno res, pri naslovnem komadu, ki traja slabe pol ure, pa gre predvsem za progresivno diskotečno soliranje, pri katerem Lindstrom v kozmičnem duhi Interstelle, poda svojo vizijo spremljave galaktične supernove, ki se vleče v neskončnost. Nekaj dobrega in nekaj slabega torej, čeprav še vedno nepopravljivo utopističnega in retro-futurističnega.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>