Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE REAL McKENZIES: Off The Leash (Fat Wreck Chords, 2008) (ponovitev 24. 9. '08 ob 10.00) (3869 bralcev)
Sreda, 17. 9. 2008
Skabina



Sabina Kraner- sKabina recenzira novo ploščo pankerjev The Real McKenzies, ki večkrat pokukajo tudi v lastne škotske korenine ... (v celoti!)

* Vesela druščina, ki jo boste poslušali v današnji tolpi bumov sliši na ime The Real McKenzies. Ime, ki v naših krajih ni neznano. Glede na to, da so pri nas nastopili že dvakrat, sicer asociira na grupico močnih fantov iz Škotskega visokega hribovja. Vendar pa bend prihaja iz čisto drugega in precej nižjega dela sveta – iz mesta, ki je našemu domačemu poslušalstvu v preteklosti že dalo in, nekatere celo večkrat, pošiljalo njemu tako ljube bende kot so D.O.A., No Means No, in SNFU – iz kanadskega Vancouvra.

Nekaj škotskega pa vendarle imajo. Korenine in aromo namreč, ki jih je proslavila po vsem svetu, ter jih uvrstila v visoki, trenutno najbolj izpostavljeni in najbolj popularen po domovini svojih prednikov nostalgičen, trojček keltskih pankerjev, ki ga poleg njih tvorijo še irsko zveneči Flogging Molly in škotsko – irska mešanica Dropkick Murphys, ki vsi prihajajo iz Severne Amerike. Škotsko pa je tudi ime, ki ga je bendu posodil karizmatični pevec Paul McKenzie. Paul je Real McKenzies ustanovil pred šestnajstimi leti, potem, ko je njegov prejšnji bend TT Racer razpadel. Paul je takrat želel nekaj novega, pri tem pa ga je vodil keltski termin Ceilidh, ki pomeni več dni dolgo, divjo zabavo. Čisto primerno za The Real McKenzies, ki to tudi so – divja zabava, le da ne trajajo več dni, pač pa pridejo in gredo kot vihar.

Leta dvaindevetdeset, ko so The Real McKenzies nastali, je bil njihov koncept skoraj nekaj popolnoma novega. O danes precej bolj popularnih Dropkick Murphys takrat še ni bilo ne duha ne sluha, ko so McKenziji svoj punk začeli žgati z izdatnim dodatkom škotskih dud. Čeprav so bile dude pred tem sicer že nekaj krat uporabljene v kakšnih rock komadih, pa pred tem nikjer niso tako prijele, kot prav pri njih. Tako so dokazali, da so tradicionalne dude lahko tudi divji punk instrument.

Svoj prvi album so The Real Mckenzies dočakali leta petindevetdeset. Po bendu poimenovani prvenec je izšel za kanadsko založbo Sudden Death Records, katere lastnik je pevec D.O.A. Joey Shithead. Za isto založbo je izšel tudi naslednji Clash of the Tartans, nato pa so McKenziji prestopili k Fat Wrecku. Kot začetniki na založbi, so na njenenem pododdelku Hones dons izdali Loch's and loaded, ki mu je sledil še Ooth & Abooth, 10.000 shots, pa je napredoval že do Fat Wreck etikete.

Tri leta je trajalo, da je 10.000 shots dobil naslednika. Tri leta za staranje viskija ni nič, pričakovati novi album, pa kar nekaj. V teh treh letih, so se The Real McKenzies dodobra uležali in malce omilili svojo aromo, ter nam tako postregli z bržkone najbolj melodičnim in spoliranim albumom do sedaj, ki tako gladko steče v uho, da po njem ne ostane nobena pekoča usedlina.

Album se začne z udarnim, z dudami podprtim uvodom angažirane zgodbe z naslovom Chip, kajti kljub temu, da na hiter posluh The Real McKenzies komu morda zvenijo in delujejo le kot le navadni zabavljači, pa to nikakor niso. Konec koncev združujejo dve tako uporniški muziki kot sta punk in keltska tradicionalna glasba. Seveda je humor prisoten in mora biti prisoten, kadar gre za dobrovoljne Škote – četudi so le iz Vancouvra. Toda pod njim se vedno skriva globlji pomen, kar je po mojem mnenju tako ali tako eden lepših načinov za predstavitev svojih misli in idej. Kot že prej omenjeno, je bolj melodičen, s čimer ima morda kaj opraviti pač dejstvo, da je izšel za Fat Wreck, ki ima melodičnost za zaščitni znak. Vsaj po večini. Kljub temu, pa The Real McKenzies še vedno zelo štrlijo iz vsesplošno znane podobe založbe. Ne samo zaradi škotskega pridiha, pač pa druge polovice korenin, ki se zgleduje po tapravem angleškem panku. Preveč spoliran ali ne, kakor komu ljubo, se novi album odlikuje po precej stvareh. Navajeni predvsem bolj škotsko raskavega vokala Paula McKenzieja, tukaj, v kantrijevsko obarvanih komadih Guy on Stage in The Maple trees remember, spoznamo tudi njegovo milozvočnejšo plat. In novi basist Little Joe Raposo album obogati z za kralja punk bas lestvic in arpeggiov – Mata Freemana iz Rancid vrednimi vložki. Uvod v Too Many fingers je prav vratolomen. Poleg povečane melodike so tokrat McKenziji precej tudi pod vplivom hardrocka in kar nekaj kitarskih vložkov so si izposodili v njegovih vodah. Vendar ne pretiravajo s tem, ravno prav jih je – za začimbico. Malo preveč melodike so si po mojem okusu privoščili le v komadu My mangy hound, s katerim je, predvidevam, založba ciljala na širše in predvsem mlajše občinstvo, saj si prav zlahka predstavljam, kakšno mtv rock popevkarico, kako izvaja ta komad.

Menda nekateri škotski viskiji z leti staranja postanejo boljši, bolj pitni. Ni pa nujno. Bolj piten – beri poslušljiv, večjemu krogu poslušalcev je tudi novi album The Real Mckenzies. Off the leash s svojo melodičnostjo, po moje dosega zadnjo mejo blagosti, na katero se The Real Mckenzies še lahko spustijo. Pod njo bi zapadli med tiste ta druge viskije, ki se z leti pokvarijo. Zaenkrat se jim to še ni zgodilo in srčno upam, da se ne bo na nasledniku. Do takrat se v škotskem visokem hribovju destiliralo še veliko žlahtne tekočine, mi pa se medtem lahko zaposlimo z poslušanjem tega, kar nam servirajo na Off the Leash.

pripravila Sabina Kraner- sKabina



Komentarji
komentiraj >>