V soboto se je pričel 15. Mednarodni festival EX PONTO, ki si je za letošnjo osrednjo vsebinsko os izbral motiv "vera in verovanje".

Za prepričljiv začetek je poskrbela romunska predstava "Pantagruelova svakinja", sledil je mistično religiozni "Dolgi petek" in dan kasneje pop-opera "Balada o Ricky in Ronnyju" v izvedbi skupine Needcompany. Sicer se je krivulja glede na otvoritveno predstavo vsak dan bolj nagibala v neko sumljivo smer, a vendar do zaključka festivala se obeta še kar nekaj odrskih dogodkov. Da je »vera in verovanje« očitno lahko zelo raztegljiva vsebinska preddispozicija, je namreč postalo jasno že po prvih treh - med seboj izrazito raznolikih - predstavah.

Festival je odprla predstava Pantagruelova svakinja, ki je nastala kot projekt romunsko-francoskih koproducentov (Narodno gledališče Radu Stanca) in je z mnoštvom vsebinskih in uprizoritvenih sestavin nastala v domeni romunskega režiserja Silvia Purcareta. Literarna predloga Françoisa Rabelaisa velja za eno najbolj verbalno veličastnih renesančnih besedil, ki si drzne kritično obravnavati občutljive teme katolicizma in vsakdanjo realnost prikazati v podobi popačenega odbleska, vse to speljuje skozi filozofske in laične forme, vse od vzvišenega jezika do robatih narečjih. Včasih je izpiljena jezikovna struktura splošno označena kar za »glavno protagonistko« dela. Purcaretova premestitev je uporniška; pogumno se upre tekstualnim vrenjem v predlogi in besedilni del do skrajnosti ekonomizira, skoraj izniči ter nadomesti z nepreglednim številom gibalno-vizualnih situacij, ki se odlično izvršujejo s celo vrsto lucidnih rešitev.

Ob skoraj nepreglednem vrvenju odrske razuzdanosti, adrenalina mistike, pristne komike (ponekod že skoraj rahlo monty-pythonske) in mizanscenski samoorganizaciji (ki jo ureja šestnajst igralcev) se spretno vije dramaturška nit, ki nosi največji šarm predvsem v razporejanju medsebojno kontradiktornih situacij. Ljudožerski ekscesi, eksperimentiranje z neznosnostjo zvoka in pogoltne požrtije se pogosto zaključijo z zavihki parodije, cinizma, posmeha ali pa utonejo v preseku banalnih pripetljajev, ki prav zaradi svoje siceršnje samoumevnosti na odru dosežejo presenetljiv nasproten učinek.

Kompleksnost igralskih tehnik, komunikacije, scenskega moderiranja in interpretacij je resda obširna, a se uspešno vklaplja v princip sistemsko urejenega kaosa. Predstava je polna preskokov med srhljivostjo človeškega uma, nekontroliranih čutnih gonov, spretnosti inteligence, hedonizma v telesnosti in hrani, obskurnosti nezavednega in vdajanja v samo srž zla, če le-ta prinaša vsaj trenutek maščevanja ali sprostitve nečesa že davno potlačenega. Je pravzaprav tragikomičen prerez nizkotnosti in genialnosti človeka, klečečega pod težo zakoreninjenih predsodkov in pozabljenih vsakdanjih radosti. Predstava, ki spomni, pretrese, nasmeji in se - predvsem - ne pozabi zlahka.

Še toliko bolj neposredno se je z vero in verovanjem zlila predstava Dolgi petek (Madžarsko gledališče iz Cluja, Romunija), ki se je zvrstila v nedeljo zvečer na odru Stare elektrarne. Interpretacija izhaja iz »neo-becekettovskega« romana Kadiš za nerojenega otroka madžarskega nobelovega nagrajenca Imra Kertesza, ki govori o razosebljenemu Judu B, ki mu je spodletelo na vseh možnih ravneh - kot pisatelju, očetu in možu. Odrsko dogajanje se tako historično in aktualno osredotočeno opira na judovsko tradicijo, ki se cepi v svoji pokončnosti in ranljivosti. V črno-bele odtenke ovito dogajanje ima veliko moč v vzpostavljanju tesnobnih atmosfer, ki jih zaslutimo ob pripovedovanju kolektivnih ali individualnih izkušenj - te se retrospektivno v največjem obsegu referirajo na krvoločnost taborišč, strupen nacizem in travme odraščajočega otroka, pahnjenega v neizprosen svet srda in neenakopravnosti.

Koreografirana dinamika markantnih igralcev, kostumska uniformiranost, motoričnost premikanja, srepi pogledi, lobanje in nepremično brezoblične viseče obleke v ozadju dostikrat sproducirajo »kantorjevsko mrakobnost«, ki se je nekje na polovici poti med življenjem in smrtjo nepremično priklenila v popisana tla. Vzporedno judovskim tradicionalnim, včasih tudi stereotipnim, tendencam pa predstava sočasno ob reflektiranju preteklosti glavnega junaka, skozi močen simbolistični jezik orisuje grozljivo naglico in nevzdržno delovno okupiranost sodobnega človeka. So pa vsebinska temačnost in nepopolne izpeljave včasih bile razlog, da je dogajanje povsem zrelativiziralo napetost in se izpelo v pretiranemu ponavljanju določenih postopkov. Nedvomno pa jim je uspelo izklesati melanholično dvoličnost judovstva, ki paradira v svoji miselni iznajdljivosti, a se sočasno krha zaradi neprestanega omadeževanja.

Pop-opera Balada o Ricky in Ronnyju v izvedbi skupine Needcompany, ki zadnja leta frekventno gostujejo po vsem svetu (nazadnje so v Sloveniji gostovali s predstavo »Prodajalna jastogov), je tokrat pustila mešana občutja. Pevska interpreta Hans Petter Dahl in Anna Sophia Bonnema skozi na videz sprotno izmišljene »songe«, polne vsakdanjih fraz in repeticij, ponudita vpogled v njuno izolirano in čudaško partnersko razmerje. To se nahaja nekje med brezdeljem, strahom pred zunanjim svetom, pikantnih zasebnih igricah in osrednjim motivom - kreiranjem navideznega otroka. Ta nevidni, centralni subjekt predvsem služi kot močan simbolni element, s katerim se vrednoti in premešča smisel svobode, jo ironizira, lovi njeno neulovljivost in predpostavlja bistveno funkcijo v sedanji družbi, ki pa je votla in predvsem tudi tam ostaja na nivoju imaginarnosti. Simplificirana govorna izvedba je podprta z elektronsko glasbo, situacije znotraj zgodbe so označene z nekajkratnim menjavanjem kostumov, vse skupaj pa je izdelano na dokaj asketski ravni.

Gre za svojevrsten novodobni »muzikel«, oropan kakršnega koli blišča - tako spevnih verzov kot spremljevalnega okrasja, žal pa tudi zanimive igralske interpretacije. Čeprav slutimo, da nam akterja niti približno ne želita prirasti k srcu, a se tudi priskutiti ne želita, obtičita na neki vmesni lokaciji, ki pa ne vzbudi niti naklonjenosti niti odpora. V svojem monotonem ciničnem popevanju sta sicer posmeh tovrstnim žanrskim akcijam, zaradi razvlečenega petja pa presenetljivo velikokrat zdrsita na sam rob iritiranja. Te momente sicer lahko poskušamo vpeti v nek možen in načrten koncept »ideologije« skupine, ampak se na koncu vendarle izkaže kot izjemno mlačen produkt, predvsem samemu sebi namen.

O uvodnem dogajanju na Ex Pontu je seznanjala Zala Dobovšek.