V tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja, se bomo poklonili legendarnemu italijanskemu pianistu in skladatelju filmske glasbe, Pieru Piccioniju, ki se nam je v spomin najbolj vtisnil s svojimi seksapilnimi ozaljšavami celuloidnega traku skozi šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Opojno božajoči toni pričujočega obdobja bodo tudi glavno osišče slušnega dela tokratne oddaje, skozi katero ne bo manjkalo aluzij na že davno pozabljene mehkejše »medicinske« filme. (v celoti!)
* V tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja se bomo poklonili legendarnemu italijanskemu pianistu in skladatelju filmske glasbe, Pieru Piccioniju, ki se nam je v spomin najbolj vtisnil s svojimi seksapilnimi ozaljšavami celuloidnega traku skozi šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Opojno božajoči toni pričujočega obdobja bodo tudi glavno osišče slušnega dela tokratne oddaje, skozi katero ne bo manjkalo aluzij na že davno pozabljene mehkejše »medicinske« filme.
Piero Piccioni se je rodil 6. decembra 1921 v italijanskem mestu Torino. Prefinjeni glasbeni okus mu je pomagal izgraditi njegov oče Attilio, sicer ugleden član takratne krščanske demokratske stranke. Nemalokrat ga je namreč vzel s seboj na jazz koncerte v firenški studio predhodnika današnjega RAI. Ob tem se je Piero še posebej navduševal nad Charliejem Parkerjem in h glasbi ga je vleklo vedno bolj in bolj. Ker pa ga je oče spodbujal k študiju prava, se je moral igranja instrumenta priučiti sam.
S svojo skupino »013« Big Band je krstni nastop na radiu okusil leta 1938, po italijanski osvoboditvi izpod fašističnega jarema pa je bil dotični Big Band prvi radijsko predvajani jazzovski kolektiv na italijanskem škornju. S pisanjem glasbe za filme se ni srečal vse do začetka petdesetih, ko je kot pravnik zagotavljal pravice filmskim distributerjem, kot sta Titanus in De Laurentiis. To ga je tudi pripeljalo v rimsko filmsko sceno, kjer pa ga je ožigosal škandal, ki je v petdesetih razburkal italijansko javnost. Piero naj bi sodeloval v orgiji, v kateri so takrat dvajsetletno dekle omamili, zaradi česar naj bi se kasneje v morju tudi utopila. Ugled družine je bil s tem hudo načet, afera pa je pomenila tud postopen zaton politične kariere Pierovega očeta, v tistem času sicer italijanskega zunanjega ministra.
Prvi film, za katerega je Piero skomponiral glasbo, je bil Il mondo le condana iz leta 1952. Zaradi distanciranja od omenjene afere je potem vse do konca petdesetih uporabljal izpeljanko maminega dekliškega priimka Morgan, kasneje pa ga je za potrebe tujega trga uporabil še pri filmu Qualcuno ha tradito iz leta 1967. V tem času je dosegel tudi svoje največje uspehe, skladal je glasbo za trinajst filmov Francesca Rosija in za večino del priznanega italijanskega komika Alberta Sordija. Lotil se je praktično vseh žanrov, od mehkih pornografskih teaserjev, špageti vesternov in dram do komedij, znanstvenih fantastik ter grozljivk, ki so v razcvetu tako imenovanega Cinecitta-ja(činečitaja) polnili italijanske kinodvorane. Spisek režiserjev, ki so ga povabili k sodelovanju, obsega praktično vso italijansko smetano: Luchino Visconti, Bernardo Bertolucci, Michelangelo Antonioni, Vittorio de Sica, Roberto Rossolini, Tinto Brass in drugi. Zgled za tematsko rabo glasbe pa so mu nudili predvsem filmi Alfreda Hitchcocka, Franka Capre, Johna Forda ter Billyja Wilderja, katerih velik ljubitelj je bil.
Pieru sicer ni uspel takšen preboj kot Enniu Morriconeju, Rizu Ortoliniju in ne nazadnje Pinu Donaggiu, ki so vsi po vrsti skladali tudi v Hollywoodu, je pa pripomogel k prenekateri popevkarski uspešnici v svoji rodni Italiji. Kdor je v šestdesetih želel imeti funky-jazzy ali eksotično začinjeno glasbo, se je namreč obrnil k Pieru, ta pa se je dokazal v prenekateri žanrski mutaciji. Med debelimi basi in psihedeličnimi pihali, orkestralnimi pasažami ter generičnimi orglami je našel čas tudi za kanconsko začinjeno bosso novo in avantgardno Le mani sulla citta iz leta 1963. Med njegove najbolj znane filmske glasbene spremljave nedvomno sodi Camille 2000, katere uvod smo lahko slišali tudi med psihedelično orgijo proti koncu filma o seksploataciji žensk Viva, ki je bil predvajan na lanskoletnem LIFF-u. Iz množice izstopajo tudi sicer šele leta 2001 originalno izdan soundtrack Puppet On A Chain, Godardjeva Le Mepris ter udarna Colpo Rovente. Ob tem ne gre pozabiti - poleg komada Traffic Boom v filmu Big Lebowski - edinega večjega striženja ameriških ušes z More Than A Miracle Francesca Rosija, čeprav bi uspeh verjetno lahko pripisali tudi estetiki igralske zasedbe s Sophio Loren in Omarjem Sharifom na čelu.
Da se je Pierovo ustvarjanje razbohotilo ravno proti koncu šestdesetih, ni nobeno presenečenje, saj se mu kot organistu ni bilo težko prilagoditi prevladujočim elektrificiranim glasbenim tokovom tistega časa. Za primer naj sodi anekdota s snemanja filma Il caso Mattei iz leta 1972, ko ga je Francesco Rosi prosil, da bi bil v kompozicijah slišan srčni utrip. Leto pred Dark Side of the Moon je Piero torej skomponiral povsem elektronski soundtrack z utripom srca.
Nekateri viri pričajo o več kot dvesto, če ne celo tristo skladateljskih prispevkih Piera Piccionija filmskemu svetu, a bolj realne ocene bi se ustavile pri okoli 170 filmih, kar pa je še vedno spoštovanja vreden dosežek. Umrl je v Rimu leta 2004, v 83. letu svojega življenja ter ob unikatni zapuščini svetu glasbe in filma.
Njegovemu kinematografskemu zvoku je še najbolj sorodno ustvarjanje Armanda Trovaiolija, čigar ime prav tako krasi množico kompilacij s funky in celo z lounge filmsko glasbo. Njuna, po večini easy tempo sproščujoča godba, se tako bohoti na raznih Beat at Cinecitta, Beretta '70 ali Sexy Vocies zbirkah, ki zvesto sledijo flori in favni italijanske kulture ter s tem pričarajo nezmotljivo prepoznaven okus po poskakujočih gospodičnah in črno-belih dialogih takratne B-produkcije. In vsled tarantinovskega vzgiba po poveličevanju klišejev se bomo tokrat posvetili klišejski kulisi za streljanje, divjanje z avtomobili, uživanje LSD-ja, komične situacije, poceni srhljivke in nenazadnje seks.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>