Torek, 23. 9. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo liverpoolskega elektro pop kvarteta Ladytron ... (v celoti!)
* Liverpoolski elektro pop četverec Ladytron, ki ravno ta čas vstopa v deseto leto delovanja, že od svojih začetkov goji zelo prepoznavno izraznost. Njihov novi, četrti album je tako logično nadaljevanje svojega predhodnika, ob tem pa je zanimivo, da gre za izrazito trendovski izdelek. In če ob tem vemo, da se ta trend ne vleče že deset let, to lahko pomeni le, da so Ladytron ena tistih zasedb, ki je ta trend sooblikovala.
Pripadnost modnim smernicam pa za sabo potegne tudi tisto slabšo plat, in sicer mnoštvo klonov, ki zbijajo vrednost celotnemu žanru, zato lahko včasih tudi tisti bolj originalni bendi zbledijo v sivem povprečju. Liverpoolčani k sreči ne spadajo v to kategorijo. In to kljub dejstvu, da bi znal biti prav ‘Velocifero’ album, ki jim bo prinesel uspeh tudi pri mainstreamovski publiki. Ustvarili so torej svojo doslej najbolj všečno ploščo, obenem pa niso odstopali od lastne prepoznavnosti in visokih standardov, ki so si jih postavili v preteklosti. Te so kvečjemu dvignili na še višjo stopničko.
Ladytron so se formirali konec prejšnjega desetletja, ko sta glasbenika in didžeja Reuben Wu ter Daniel Hunt na potovanju po Bolgariji srečala pevko Miro Aroyo, pred snemanjem prvega singla pa se jim je pridružila še škotska klaviaturistka in pevka Helen Marnie. Ime so si nadeli po eni od skladb art rockerjev Roxy Music, izrazno pa so se v začetku našli nekje vmes med synth popom in electro clashem. Širša publika jih je spoznala predvsem prek številnih remiksov, ki so jih ustvarili za tako eminentne glasbenike, kot so Gang of Four, Goldfrapp, Bloc Party, David Gahan, Nine Inch Nails, in še kopico drugih zvezdniških imen. Precej pozornosti sta jima prinesla tudi avtorska superhita ‘Seventeen’ ter ‘Destroy Everything You Touch’. Zadnjega so uvrstili na album ‘Witching Hour’ iz leta 2005 in je dober odziv doživel predvsem v Združenih državah. Na tej plošči je četverica prečila repetitivne elektronske ritme in sintetično shoegazenje ter s tem postavila nov trend, ki so ga v zadnjih dveh letih posvojili številni - tako pri kritikih kot publiki - zelo čislani bendi.
Z albumom ‘Velocifero’ se četverica predstavlja v posodobljeni, skozi pariško izkušnjo oplemeniteni podobi. Če namreč kdo ta čas ve, kako narediti trendovsko klubsko ploščo, je največja verjetnost, da bend nanj naleti prav v francoski prestolnici. Zato ne preseneti dejstvo, da je novo zvočno podobo zasedbe sooblikoval producent Vicarious Bliss, sicer sodelavec pariške etikete Ed Banger, čigar prispevek smo med drugim slišali tudi v glasbi ultra popularnega dvojca Justice. A kot rečeno uvodoma, so Ladytron vajeti svoje zvočnosti obdržali trdno v svojih rokah, zato plošča odstopa od sodobnih klubskih klišejev. Te presežejo predvsem s pop senzibilnostjo oziroma z izvrstnim občutkom za skladanje pop skladb. Prav ta pop naboj namreč njihovo glasbo povzdigne nad sorodne vsebine, ki običajno funkcionirajo le v klubskem kontekstu. Močna ekspresivna nrav skladb se nenehno izpostavlja predvsem skozi eteričen vokal obeh pevk, zaokrožijo pa jih melanholično-hipnotični sintetični aranžmaji. Edina manjša negativna opazka gre na račun dolžine albuma. Trinajst skladb se namreč raztegne v skoraj petinpetdeset minut, s tem pa se plošča občasno ujame v monotonost. Vendar pa to težavo v večjem delu rešijo tiste bolj uspešne skladbe, ki jih na 'Velociferu' ne zmanjka. Med njimi sta tudi obe skladbi, ki jih Mira odpoje v bolgarščini, kar je morda zanimivo predvsem s stališča slovenskih glasbenikov, ki tarnajo nad nespevnostjo lastnega jezika. Ladytron dokazujejo, da je bolj kot jezik vendarle pomembna raziskovalna ustvarjalna žilica, s katero bodo gotovo tudi tokrat marsikateremu poslušalcu obarvali jesensko melanholijo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>