Zgodba, povezana s serijo gvašev Upor! je zanimiva. Leta 1957 se je v Ljubljani začela graditi ljudska skupščina, današnji parlament. K poslikavi osrednje skupščinske reprezentančne dvorane so bili povabljeni poleg Stupice še Marij Pregelj, Gojmir Anton Kos, Ive Šubic, Jože Ciuha in drugi. Stupica naj bi poslikal eno izmed več kot pet metrov dolgih sten. Pričakovano oziroma sugerirano mu je bilo, naj se zgleduje po takrat dobro znanih in monumentalno heroičnih sovjetskih zgledih.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru sta trenutno na ogled dve razstavi. O prvi, Tretji pogled - Raznolikost grafike danes, smo govorili že prejšnji teden. Danes pa smo pripravili zakulisni pogled v razstavo Gabrijela Stupice, naslovljeno Upor! Gre za serijo dvanajstih gvašev, nastalih okrog leta 1960. Omenjena dela se več kot 45 let po nastanku javnosti predstavljajo prvič. Razstavo in istoimenski katalog sta zasnovala likovni teoretik Jure Mikuž in publicist ter oblikovalec Lojze Gostiša. Prav slednjemu je Stupica likovna dela tudi podaril.
Zgodba, povezana z nastankom omenjenih Stupičevih del, je zanimiva. Leta 1957 se je v Ljubljani začela graditi ljudska skupščina, današnji parlament. K poslikavi osrednje skupščinske reprezentančne dvorane so bili povabljeni poleg Stupice še Marij Pregelj, Gojmir Anton Kos, Ive Šubic, Jože Ciuha in drugi. Stupica naj bi poslikal eno izmed več kot pet metrov dolgih sten. Pričakovano oziroma sugerirano mu je bilo, naj se zgleduje po takrat dobro znanih in monumentalno heroičnih sovjetskih zgledih. Naslikal naj bi personifikacije slovenskih pokrajin z vsemi folklornimi motivi, ki spadajo zraven. Namesto vasi, hiš, kozolcev, rudarstva, gozdarstva in poljedelstva je nastal triptih. Osrednji del je tvorila skupina ljudi v pisanih harlekinskih oblekah z rdečimi lampijoni pred temnim ozadjem. Na stranskih krilih pa so bile naslikane branjevke. Člani komisije so v poročilu zapisali, da Stupičevo delo ne odseva stvarnosti časa in ga zavrnili.
V 60. letih se je v državah bivše Jugoslavije še vedno slavilo medvojne in povojne dosežke. Ljubljanska prestolnica je za slovenski upor in s tem tudi vseobči upor na ozemlju nekdanje Jugoslavije dobila naziv mesto heroj. Temu v počastitev so med letoma 1959 in 1970 izšle tudi štiri monografije Ljubljana v ilegali, avtorja Lojzeta Gostiše. Gostiša je k ilustraciji omenjenih knjig povabil različne slovenske ustvarjalce. Stupica se je vabilu sicer odvzal, a Gostiša je cikel dvanajstih gvašev videl šele leto po izidu druge edicije, torej leta 1962.
Motivika se navezuje na čas upora. Druga svetovna vojna. Ilegalci. Podtalno delovanje. Tajni sestanki. Žalovanje in ovijanje v obup ter molk, pokoli talcev in žalovanje. Odhod na zadnjo pot. Pripovedi so izrazito osebnoizpovedne. Vsi prizori so zelo figuralni in postavljeni pred linearno ozadje. Linije so spontane in preproste. Obrazi oseb so otrpli, z izbuljenimi ali zaprtimi očmi in spominjajo na maske. Razpoloženje je izrazito mračno, barvna lestvica pa omejena na sive, rjave in črne tone z belimi poudarki.
Težak in bolj zemeljsko orientiran razpon barvnih tonov je sicer značilen za predvojno zagrebško slikarstvo. Tam je Stupica v 30. letih študiral. Hkrati pa so ga v tem času predvsem barvno navduševali tudi klasiki španskega slikarstva, kot so Goya Velázquez in El Greco. Stupica omenjeno mračno lestvico temno rjavih, včasih tudi poudarjeno modrih tonov z osvetljenimi predmeti in kakšnimi bolj živahnimi poudarki uporablja predvsem v svojem prvem delu opusa do leta 1954. Za ta čas so značilna predvsem zelo figuralna dela.
Nato Stupica opusti omenjeno zagrebško tonsko lestvico in se vse bolj posveča shematizaciji oblik. Barve postajajo vse bolj svetle. Dela se spogledujejo z rešitvami, ki jih ponujajo kubisti, kot je na primer Picasso. V tem času se Stupica sporadično poslužuje tudi uporabe kolažev. Po letu 1959 za umetnika nastopi obdobje kolažiranja in uporabe vse svetlejših tonov, ki doživijo vrhunec po letu 1961. Takrat namreč nastopi tako imenovano belo obdobje, ki traja brez večjih premen vse do konca, torej do 1975. V tem času Stupica slika predvsem podobo odraščajoče hčerke Lucije. Anatomija je karikirana in poenostavljena. Prisotna je le ena oseba, kadar sta dve, gre praviloma za odnos oče : hči. Slikarska ploskev je dopolnjena z vrezanimi napisi in materiali, kot so venčki, prtički in šopki. Površina slikarskega polja postane povsem sploščena.
Če se na tej točki, v začetku 60. let, vrnemo k ciklu prej omenjenih gvašev, je jasno, da gre za anomalijo v Stupičevem opusu. V času, ko se je pričakovalo socrealistično razpoloženje, se Stupica ni uklonil estetiki, ki sta jo diktirali politična in ideološka moč. Ko pa je kasneje zajadral v povsem samosvoj likovni izraz in je ustvarjalna klima postala manj obremenjena, se je znova povrnil k slogovnemu izrazu, značilnemu za njegova zgodnejša dela, kot je na primer Pred sprevodom. Ob povedanem dobimo občutek, da je bil Stupica večni upornik slovenske likovne scene.
Postavitev v MGLC-ju je povsem klasična. 12 del je nanizanih eno poleg drugega. Kljub majhnemu formatu del, približno 20-krat 20 centimetrov merijo, pa gre za izjemno dopolnitev v poznavanju Stupičevega opusa. Še bolj zanimivo pa je, da je prav Gostiša delno spodbudil omenjeno serijo in jo po mnogih letih znova našel in kot prvi predstavil javnosti. Postavitev bo na ogled vse do 9. novembra.
Stupičev Upor je za vas prerešetala Tanja Pavlič.
Komentarji
komentiraj >>