Borut Krajnc je eden tistih fotografov, ki v domači javni in medijski prostor prinaša podobe aktualnega dogajanja, obenem pa se loteva tudi obrtniškega dokumentiranja umetniških projektov. Vselej se je rad posvečal fotografski reportaži na meji med novinarstvom in fotografijo, tako imenovani fotozgodbi, ki pa so v novinarstvu zaradi krčenja sredstev vse bolj redke. Kot zaprisežen dokumentarist se pojavlja na številnih uradnih in podzemnih dogodkih in velja za nekakšnega kronista današnjega časa.
Borut Krajnc je eden tistih fotografov, ki v domači javni in medijski prostor prinaša podobe aktualnega dogajanja, obenem pa se loteva tudi obrtniškega dokumentiranja umetniških projektov. Vselej se je rad posvečal fotografski reportaži na meji med novinarstvom in fotografijo, tako imenovani fotozgodbi, ki pa so v novinarstvu zaradi krčenja sredstev vse bolj redke. Kot zaprisežen dokumentarist se pojavlja na številnih uradnih in podzemnih dogodkih in velja za nekakšnega kronista današnjega časa.
Kljub svoji fotoreporterski usmerjenosti in profesionalni žilici pa se Krajnc preizkuša tudi v avtorskem smislu. Legendarne podobe, kot je tista z delavcem pred spomenikom Borisa Kidriča, se množijo vzporedno z njegovim vsakdanjikom, ko se iz obrata, nemogočega kota nasmehne sreča in izkušeno oko posname, kar velikokrat stoji na meji med dokumentarnim in umetniškim.
Podobno kot večina stanovskih kolegov je tudi Krajnc brez formalne fotografske izobrazbe. Te vse do letošnjega leta in ustanovitve dolgo pričakovane visoke šole za fotografijo v domačih logih ni bilo mogoče pridobiti. Formalni manko je nadomestil z marljivostjo in prakso. Fotografirati je začel kot srednješolec, po nekaj letih pa je pristal med dejavnejšimi člani foto redakcije Mladine, kjer deluje še danes.
Zanimanje in sodelovanje s pomembnimi akterji polja likovne umetnosti Krajnčevo zlasti dokumentarno delo včasih pripelje do meje spogledovanja s formalnimi in konceptualnimi izhodišči likovne umetnosti. Tako je serija 'Route 66' kot neposredna posledica popotovanja četverice zanesenjakov, Zorana Thalerja, Marcela Štefančiča ter Bojana in Boruta Krajnca, pospremila knjižno izdajo Štefančiča in se izkazala v svoji doslednosti in mešanju dokumetarističnega in avtorskega principa. 'Route 66' se tako izkazuje kot izjemen dokument minevanja, časovne omejenosti in kulta slavne prometne žile, obenem pa nepozaben pogled v neizmerna prostranstva ameriške dežele.
Roadtrip je pomenil nekakšen časovni ekvivalent burnemu političnemu dogajanju v ZDA, česar pa iz vizualnega materiala v vsej njegovi panoramski veličastnosti in časovni distanci ni bilo mogoče razbrati. Avtor je tudi v naslednjem projektu obdržal vezi s preteklim delom. Ubeseditev njegove nove serije 'Praznine' je zaupal prav Marcelu Štefančiču, ki je spisal v razstavnem smislu povsem neklišejski tekst, utemeljitev celostne lirike umetnika v prevpraševanju usode kapitalizma. Kapitalizem spozna kot trdoživi totalitarizem, pisan na kožo človeški naravi, ki se kljub pogubnim prognozam širi kot rakasta tvorba in ruši vse pred seboj ter ne pušča prostora najbolj nedolžni alternativi.
Učinek Krajnčevih vizualnih sporočil je tokrat bližje konceptu klasičnih fotografskih ciklusov, omejen je izključno z lovljenjem specifičnega motiva uličnih oglasnih površin. Praznih oglasnih površin. Redki trenutki dneva ali noči, ko so dragocene površine kot vodilo nove globalne religije ostale prazne, so zapisani v množici uokvirjenih printov, pri katerih je zadel v polno kar 70-krat. Raznoliki objekti, ki brez idealizirane fasade izgubljajo primarni namen, spominjajo na urbane monolite, opomnike današnjega časa, veličastne prazne površine v vizualno onesnaženem svetu in spet - na minevanje.
Nočni prizor osvetljenega city lightsa se s srepečo svetlobo izkazuje v svoji nadrealnosti in skoraj mistični strašljivosti, spet drugi nočni prizor v snegu ustvarja skoraj sanjsko sliko mrtve zimske narave. Nasproti temu se kažejo prazni panoji sredi mestnega vrveža, neolepšani, zanemarjeni in pozabljeni, čeprav vsem na očeh.
Kljub formalnim iskanjem avtor interpretira zgodbo 'Praznin' predvsem s svojega kritičnega pogleda državljana in kronista trenutnega časa. Likovnost v njegovem delu je morda s to serijo in razstavo dosegla vrhunec, čeprav je bila večina prizorov ustvarjena v hitri, dokumentaristični maniri, kjer ni bilo časa za izdatnejše priprave. S tem dejstvom najbolje korespondira prav število predstavljenih fotografij, ki je v smislu avtorske fotografije precej veliko in ne selektivno izbrano. Estetizacija, formalna pravilnost in skladnost ter za likovna dela značilna zračna postavitev niso pretehtale avtorju bližjega akcijskega pristopa ustvarjanja.
Tekst Marcela Štefančiča še pomaga predstaviti vizualne podobe zunaj konteksta umetniškega dela in nas namesto s predvidljivo dikcijo moderne in sodobne umetnostne stroke nagovori v nabritem jeziku kritika in novinarja, sociološko študijo kapitalizma kot dekadentno alfo in omego trenutnega in prihajajočega časa. Skratka, ubesedi vse to, kar Borut Krajnc s pomočjo kamere pove brez besed.
V Praznine je gledal Miha Colner.
Komentarji
komentiraj >> Re: Praznine fotografa in fotoreporterja Boruta Krajnca
miki [13/10/2008]
lepo!
odgovori >>