Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SQUAREPUSHER: Just A Souvenir (Warp, 2008) (ponovitev 7. 10. '08 ob 10.00) (3465 bralcev)
Torek, 30. 9. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira novo stvaritev nepredvidljivega Toma Jenkinsona, oziroma Squarepusherja, ki znova preseneča ... (v celoti!)
* Malo je glasbenikov, ki bi znali po trinajstih (diskografskih) letih, dvanajstih albumih ter kopici malih plošč in singlov še vedno ponuditi sveže vsebine. Tom Jenkinson alias Squarepusher jih očitno zna. Britanski glasbenik, ki med svojimi privrženci slovi po frenetičnih živih nastopih (mimogrede, v novembru nastopi v Gradcu), svežino ohranja predvsem s samosvojo izraznostjo. Z Aphex Twinom in Autechre sicer tvori sveto trojico IDM-a, toda Jenkinson ni bil nikoli član klik. Nenazadnje je (tisti originalni) IDM že v osnovi žanr individualistov in bolj kot zvočnost pravzaprav opredeljuje strujo, ki v popularne godbe vtira akademske refleksije.

Kot posebnež je Jenkinson na nek način tudi zagnal svojo kariero. Richard James ga na enem od njegovih zgodnjih nastopov najbrž pač ne bi opazil, če ne bi iz množice synth mladcev štrlel z veliko basovsko kitaro. Navdušen nad tem, kar je videl in slišal, mu je James pozneje založil prvenec pri svojem Rephlexu, med njima pa se je rodilo tesno prijateljstvo, ki je pozneje preraslo v zdravo tekmovalnost. To je bil čas, ko sta elektronska boben in bass dosegala vrtoglave hitrosti in ko sta glasbenika tudi skozi prizmo kompozicije posegala v največje ekstreme. Vrhunci iz tega obdobja so ostali zapisani na njunih v letu 2001 objavljenih albumih; Twinovem ‘Drukqs’ in Squarepusherjevem ‘Go Plastic’.

Neke vrste odmev na ‘Go Platic’ je v obliki plošče ‘Do You Know Squarepusher’ izšel že prihodnje leto, v letu 2004 pa mu je sledil eden lepših elektronskih albumov zadnjih let. Z ‘Ultravisitorjem’ se je Jenkinson vrnil v svojo zgodnejšo fazo, ko je prepletal sintetiko in (fusion) akustiko, a tokrat je bila meja med elektronskimi manipulacijami in živimi inštrumentalnimi sekvencami precej bolj zamegljena. Idejo brisanja teh ločnic je še bolj pronicljivo razčlenil s predzadnjim albumom ‘Hello Everything’ izpred dveh let, kjer je meja med jazzovskim bobnom in programiranjem postala praktično neslišna. S ploščo ‘Just A Souvenir’ pa Jenkinson sedaj povsem opušča boben basovska povrtavanja ter streže prefinjene, duhovite in energične elektronsko-rockovske posege v svoja najljubša zvočna medija.

Prvo poslušanje novega Squarepusherjevega albuma nevednega poslušalca pusti v prepričanju, da je glasba plod kolektiva retro in futuristično navdahnjenih muzičarjev. Povsem upravičeno. Jenkinson je večji del skladb namreč zasnoval v maniri bendovskega pristopa, znotraj tega pa odprl prostor svojim jazzovskim, impro in rockovskim – na površju v subtilen elektronski odmev odetim – koreninam. Ponovno se potrdi tudi njegov izvrsten občutek za pop format, saj praktično vse skladbe ostanejo v ušesu že, ko se plošček prvič odvrti do konca. A za razliko od klišejskih popovskih viž Squarepusherjeva glasba z vsakim vnovičnim poslušanjem odstira nove detajle. Ti se tokrat skrivajo predvsem v perfektno pozicioniranih elektronskih fragmentih in zabavnih progrockerskih vložkih, ob katerih bodo solze radostnice nedvomno točili člani zasedbe Yes. Zvočno-razpoloženjska paleta je tokrat širša kot smo je vajeni iz preteklosti. Pretanjen vokoderski humor, nostalgična synth spogledovanja, intimne akustične refleksije in obsesivno tapkanje električnega basa tvorijo izjemno celoto, ki Squarepusherja izpostavi kot trenutno morda najbolj muzikaličnega IDM-erja.

‘Just A Souvenir’ že buri duhove nekaterih njegovih starih privržencev. Najbolj pogosta trdno argumentirana opazka se sliši nekako takole; “Ta album je kr neki. Tom je povsem zgubu kompas...in zdravo pamet”. No, na drugi strani je tudi mnogo tistih, ki cenijo Jenkinsonov humor in njegovo veselje do eksperimentiranja ter iskanja novih izraznih možnosti. V poslušalcu odprtega duha bo album morebiti vzbudil »sanjarjenje o noro lepem koncertu rockovskega benda«, kjer se lahko Tomu pridruži pri opazovanju veščih eskimskih glasbenikov.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>