Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Iggy & The Stooges!!! (1321 bralcev)
Sreda, 1. 10. 2008
bruc



Brane Škerjanc recenzira koncert Iggyja & the Stoogest v Hali Tivoli ... (v celoti!)
Iggy & The Stooges, Partibrejkers; četrtek, 31. 01. 2008 (Cvetličarna-Mediapark, Ljubljana)

* The Stooges so pričeli s svojim pohodom pred dobrimi štiridesetimi leti. Nemudoma so postali najglasnejši, idejno najbolj spontan in s časovnim zamikom tudi najbolj pomemben rockovski bend. S svojim brezkompromisnim glasbenim slogom, odrskim nastopom in konec koncev tudi z življenjskim stilom so temeljno vplivali na razvoj heterogenih rockovskih praks.

Njihov istoimenski prvenec iz leta 1969 in drugi album »Fun House« ostajata tudi danes dve najpomembnejši rockovski plošči, saj sta nakazali povsem nove smernice v naboru rockovske kreativnosti, tako v smislu vsebinske izraznosti kot tudi v smislu produkcije. Prav nič ne zaostaja tudi njihov zadnji album Raw Power iz leta 1973, ki je predstavljal odklon od klasičnega »Stooges« zvoka, k še radikalnejšemu, surovemu, hard rockovskemu, če že ne heavy metal zvoku. V tistem trenutku The Stooges niso mogli več funkcionirati skupaj. V kratkem obdobju se je okoli zasedbe nabralo preveč negativne energije, ki so jo fantje uspeli preseči šele v novem tisočletju.
Leta 2003 se je legendarni Iggy Pop ponovno povezal z bratoma Asteton, kot basist pa se jim je pridružil še en prekaljen glasbeni maček, Mike Watt. Posneli so nekaj skupnih skladb za Iggyjev album »Skull Ring« in pričeli obujati stare čase z odličnimi koncertnimi nastopi. Lansko leto so postregli s težko pričakovanim, a kvalitativno vprašljivim vrnitvenim albumom Weirdness, ki postavlja pod vprašaj razloge za ponovno združitev benda. Slednjo vendarle lahko opravičijo z izjemnimi živimi nastopi, ki predstavljajo tudi temeljno bistvo rockovske kulture. Njihovih odličnih koncertov ni bilo malo tudi v zadnjem obdobju. Hvale so deževale iz vseh koncev sveta, kjer so v zadnjem času koncertirali. Lansko leto so na zagrebškem Jarunu pripravili korenit punk rockovski izbruh, tako da je bilo pričakovanje ljubljanskega nastopa tudi zaradi tega toliko večje.

Žal smo s ponedeljkovega koncerta v Hali Tivoli odšli z mešanimi občutki, za katere po našem skromnem mnenju ni bil prav nič kriv nastopajoči bend. Organizatorji so kot predskupino povabili rockovsko zadržane Hrvate Psihomodo Pop, ki so s svojim povprečnim, resigniranim rock'n'roll pristopom bolj ohladili kot ogreli še napol prazno dvorano. Kot da ne bi bilo v naši zaplati prav nobenega benda ali glasbenika, ki bi se kakorkoli navezoval na bogato glasbeno izročilo The Stooges in bi lahko nadležno delo »predvozačev« opravil vsaj nekoliko manj dolgočasno kot zgoraj navedeni »zabavljači«.

Do pol desete zvečer se je dvorana dostojno napolnila in na oder je pritekel neustavljivi Iggy Pop, ki mu kljub zgodnjim šestdesetim letom ne primanjkuje udarne, karizmatične energije. Skladba »Loose« je razvnela zbrano množico. Sledile so klasike »1969«, »I wanna be your dog« in tako dalje, od hita do hita. Ritem sekcija je ponovno blestela. Izjemno lahkoten, a hkrati prodoren bobnar Scott Asheton se je odlično dopolnjeval z natančnim, stoičnim basistom Mikeom Wattom. Ponovno sta pripravila odličen manevrski prostor kitarskemu geniju Ronu Ashetonu. Ta je skozi celoten nastop dokazoval, da imamo opraviti z enim od najbolj vplivnih rockovskih kitaristov. Njegovo uravnoteženo razmerje med domiselno ritmiko in genialnimi solističnimi variacijami je bilo dovršeno in spontano. Ni čudno, da ga že desetletja skušajo posnemati kitaristi, ki se kakor koli soočijo z raznolikimi rockovskimi slogi.

Iggy Pop je s svojim prekaljenim, živahnim odrskim nastopom in nekoliko ranjenim glasom dvigoval napetost, tako da so se mu ob skladbi »No Fun« na odru ponovno pridružili tudi najbolj zagreti oboževalci. Ti so s plesom in kričanjem v mikrofon popestrili bučno dogajanje. Skromno lahko pripomnimo, da je odrska pomoč razvnetega občinstva postala nekakšna stalnica na koncertih The Stooges. Priznati je treba, da ta ustaljena pomoč občinstva počasi deluje že kar nekoliko izrabljeno in oguljeno, če že ne kar moteče. No, kljub temu ni pretirano negativno vplivala na izvajalsko kondicijo nastopajočih.

V drugem delu nastopa se je skupini pridružil tudi saksofonist Steve MacKay. Skladba »Fun House« se je z njegovo asistenco razvila v pravo psihedelično eskapado, ki je bila delno tudi posledica neodpustljivo poraznega zvoka v dvorani Tivoli. Ob izvedbi novejše skladbe »Skull Ring« je zvočna neprijaznost dvorane poskrbela za popoln zvočni kaos. Obupen zvok je ljubljanskemu koncertu The Stooges odvzel vsaj polovico njim značilnega naboja in šarma. Na tribunah je bil zvok kaotično odmeven in dobesedno razmazan, kot da bi poslušali kakšne povsem neuporabne »žive« posnetke s kakšne najbolj zaplankane garaže. Nekoliko bolje naj bi bilo v parterju, vendar za takšen zvok na prvovrstnem rockovskem koncertu ni opravičila. Udeleženci smo bili obupani nad zvočnim kaosom in smo se počutili opeharjene, toda ne s strani The Stooges, ki so svoje delo opravili povsem korektno. Prvi del koncerta so zaključili s skladbo z zadnjega albuma, »My Idea Of Fun« in seveda je sledil še obvezen dodatek, ob katerem so zbrani kljub zvočnim neprijetnostim navdušeno nagradili legendarno »detroitsko« rockovsko zasedbo, ki si je to tudi nedvomno zaslužila.

pripravil Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>

Re: Iggy & The Stooges!!!
Brejnkru [02/10/2008]

tale recenzija je za en kurc. pol recenzije je eno samo nabijanje, ki nima veze s tem kar se je dogajalo na koncertu. recenzija človek!!!!
odgovori >>

    Re: Iggy & The Stooges!!!
    anonimni alkoholik [02/10/2008]
    Vsi slovenski mediji so pred koncertom v en glas trobili pogosto tudi dezinformacije o Iggyju, The Stooges so bili omenjani kot nekakšen napol nepomemben privesek in morda je prav zaradi tega potrebno vso to nabijanje. Ne strinjam se, da bi bila recenzija za v en kurc, morda jo je le potrebno brati nekoliko bolj zbrano, je pa za v en kurc to, da so nas organizatorji navadili, da plačamo 40 EUR za koncert, dobimo pa en kurc, pa ne zaradi glasbenikov, v tem primeru The Stooges, ampak zaradi požrešnosti in samozadovoljivosti.
    odgovori >>