Če se po besedah Warren Buffetta v ZDA trenutno odvija ekonomski Pearl Harbor, se je prejšnji teden na odru Male drame v Ljubljani odvijal Pearl Harbor izrekanja osebnih odnosov. In če Amerika drastičen razvoj finančne krize ni znala predvideti, se je o odvijanju premierne uprizoritve Lagarcovega Samo konec sveta v režiji Philippe Calvaria lahko sklepalo po prvih prizorih.

Samo konec sveta je največkrat uprizorjena igra trenutno najbolj igranega francoskega modernega dramatika. Žal že preminulega, saj je od smrti mladega vseustvarjalca včeraj minilo natanko trinajst let. Samo konec sveta je vsakdanja zgodba odtujenosti družinskih članov, ki se pokaže v soju reflektorjev s prihodom domov dolgo izgubljenega sina. Tujec domače hiše namreč obišče v lasten vsakdanjik bežečo družino, da bi naznanil svojo prihajajočo smrt.

Jean-Luc Lagarce  – režiser, dramatik, scenarist, esejist in teoretik druge polovice prejšnjega stoletja je kljub neutrudnemu prizadevanju ostal spregledan s strani strokovne srenje in je šele tik pred zgodnjo smrtjo zaradi aidsa prejel prva priznanja. Stavek vračajočega sina petkove drame, da so ga živega imeli tako radi kot mrtvega, bi lahko pomenil, poleg neimenovanega vzroka bolezni še en avtobiografski element drame. (Post)hvalnice Lagarcove  magičnosti in poetičnosti jezika pa spominjajo na repetitivnost stavkov, ki neprestano iščoč lastno preciznost tvorijo jedro drame Samo konec sveta.

Ujetost v močan Lagarcov jezik je bilo čutiti v karikaturno upodobljenih likih matere, žene, njenega moža in sestre, katerih osebnosti so se konstruirali preko izrekanj drugega, ki pa temu drugemu navsezadnje sploh niso bili namenjeni.

In če Lagarcova dela kažejo na neusahljiv in nikoli predvidljiv vrelec bogastva jezika, je sam koncept in potek petkove uprizoritve kmalu postal jasen. Predvidljiv celo do te mere, da je k drugemu delu vabila prej slastna zakuska à la francaise, o kateri se je dalo sklepati po francosko govoreči ali pa vsaj francosko izgledajoči publiki.

V igri se je tako bolj kot na očiten razplet brez zapleta čakalo na ponovni monolog posameznega lika, kjer je lahko zablestel vsak igralec posebej. Svoj odgovor dialogu brez resničnega sogovornika je najbolj izkoristil Valter Dragan v vlogi starejšega brata in moža Antoina [antwana], ki preko besa in hkrati občudovanja pobeglega brata prizna svojo ponižnost in utrujenost od življenja, kjer se mu nič ne zgodi in se psihično ter telesno zruši pred bratom.

Igro, za katero se je vsaj sprva zdelo, da bo teater absurda uspešno nadgradila in grotesknost naredila ponovno aktualno, je iz nedokončanega potvarjanja besed in besednih zvez popestrila energijsko polna vloga hčere Suzanne. Glas Veronike Drolc je Lagarcovo  študijo jezikovnih prvin popeljal v dimenzijo slušnega in vidnega. Sicer modelni primer uslužne hčere, ki ostane ob od življenja izpiti in odtujeni materi, je (p)ostal edinstven ravno zaradi svoje nepredvidljivosti in izvirne gestikulacije.

Samo konec sveta je igra z malo dejanj, a veliko govora, je igra izrekanj, ki se od prizora srečanja zakoncev Smith in Martin [marta] Ioneskove Plešaste pevke loči le po tem, da se na vsake toliko pojavi nek bistven stavek, drobec, ki razjasni, kje, zakaj in čemu ta medsebojna odtujenost, nek nepričakovani vrivek, ki predrami od vseh besed prenapolnjeno gledalčevo uho.

Čeprav je tekst vreden branja in analize, bo Samo konec sveta ostal le konec še ene dramske uprizoritve. S tem pa se na nek način približa Lagarceovi želji prikazati bližajočo se smrt kot del vsakdana, torej kot nič posebnega in pretresljivega, le še ena smrt v rutini življenja. Lahko k temu dodamo tudi zgolj še ena absurdnost domačih odnosov in zgolj še ena drama?

Koncem se je bližala Ana Podvršič.