V drugi polovici leta kulturna produkcija kot po pravilu postaja dejavnejša, dogajanje bolj frekventno in zgoščeno, kar je predvsem posledica birokratske in sistemske trdoglavosti javnih financerjev. V letošnjem letu se morda še bolj očitno tovrstne težave neuravnoteženega programa pojavljajo v ponudbi galerije Kapelica, kar gre pripisati zlasti tehnološki kompleksnosti projektov in posledično dolgotrajnosti priprav umetnikov.

Tako se v Kapelici v dokaj kratkem obdobju gnetejo predstavitve predvsem mladih umetnikov iz domačega prostora. Programski vodja Jurij Krpan je držal besedo iz zadnjega Trienala sodobne slovenske umetnosti U3 in se obrnil k večji promocijski dejavnosti domače umetnostne srenje tako doma kot v mednarodnem prostoru. Pred mesecem dni je Kapelica zablestela na festivalu Ars Electronica v Linzu, večinoma prav z avtorji iz Slovenije.

Če se je Kapelica v svojem začetku profilirala predvsem z zvezdniškim mednarodnim programom, temelječem na performansu in body artu, je kasneje prešla v izrazitejšo fazo vključevanja mlajših domačih umetnikov v program. Medtem je tudi fokus v znatni meri prešel na raziskovanje polja visoko tako imenovane tehnološke umetnosti, ali kot je v zadnjem času pogosto slišati, v polje, kjer se umetnost križa z znanostjo in obratno.

Maja Smrekar, večmedijska umetnica, ki končuje podiplomski študij novih medijev na ljubljanski likovni akademiji, je k projektu Brain TV pristopila klasično skupinsko, v vlogi producentke in idejne vodje ob pomoči usposobljenih sodelavcev, zlasti Luke Prinčiča. Lani je debitirala s samostojno razstavo in projektom Casio:pia. To je retrogradna tehnološka naprava, ki se zrcali kot skupek kiča sodobnega sveta, estetike šestdesetih let in sublimiranega sofisticiranega stroja, monumentalne visoko tehnološke skulpture, povezane s signali onkraj našega dometa.

V avtorsko ustvarjanje vpleta tudi segmente vzporednih dejavnosti, kjer prednjači vizualiziranje glasbenih performansov kolektiva Sindikat. Odsev tega je pogosta raba videa, ki temelji na klišejskih medijskih podobah in tako ali drugače legendarnih filmih. Brain TV tako vleče kontinuiteto obeh segmentov. Posega v svet onkraj našega razumevanja, v vesolje, ter na svojstven, formalno raziskovalen način obdeluje gibljive slike, ki so postale skrajno shematske in abstraktne.

Vidni del projekta Brain TV pomeni predvsem začetek dolgotrajnega in kontinuiranega procesa ter izkazuje zanimanje avtorice za tehnološko dejavnost pa tudi fascinacijo nad znanstvenofantastično filmsko in literarno produkcijo. Brain TV je nekakšna zmes resne tehnološke raziskave in umetnostnega estetiziranja dobljenih rezultatov, kot vez med empirično, racionalno platformo znanstvenega dela in popolno distopično fikcijo.

Ker je projekt zamišljen kot dolgotrajen, je bila morda prva predstavitev prejšnji torek v Kapelici malce osiromašena ter oskubljena na predvsem tehnološki segment. Brain TV namreč deluje na frekvencah med 10.95 in 11.7 gigahercev. To pomeni, da zbira elektromagnetna valovanja iz vesolja, jih zajema prek radijskega sprejemnika ter nato skozi kompleksne vmesnike pretvarja v zvok in sliko. Ker so signali iz neskončnega univerzuma večinoma šibki in statični, je Maja Smrekar za vmesnik uporabila človeško telo oziroma možgane kot enega najkompleksnejših in abstraktnih delov.

Postavitev obiskovalca uvede v razvejani laboratorij, ki je obenem tudi nadzorna soba, sprejemnik in oddajnik. Podobe valovanja so vidne na projekciji in dveh dodatnih ekranih, zvok pa napolnjuje celoten ambient v konstantnih loopih. Središče te tehnološke interaktivne instalacije je stomatološki stol, namenjen potencialnim prsotovoljcem, ki svoj intelekt ponudijo kot vmesnik ter s telesom soustvarjajo kontrolirano zvočno in vizualno sliko.

Postavitev spominja na nekatere distopične momente v literaturi in filmu, ki idejno vodi do srhljivih prispodob bližnje ali dalnje prihodnosti sveta o kontroliranju misli, o popolnem nadzoru nad planetom ali celo vesoljem in njegovimi prebivalci. V času vse večjega videonadzora in medijskega manipuliranja ter formaliziranja tudi najbolj banalnih segmentov življenja posameznika postajajo tovrstni scenariji zlovešča projekcija človekove prihodnosti.


Miha Colner