»Če boste obiskali katero izmed žensk, bi vas radi spomnili, da niso vse vedno prave ženske.« Tako na bodoče obiskovalce amsterdamske rdeče četrti prijazno opozarja posebna policija, pristojna za predel mesta, bolj znanega po imenu Red Light District, ki ima 24-urni videonadzor. V turistični zloženki še svetujejo, naj se pijani obiskovalci ne smešijo z »neodgovorim in otročjim vedenjem«, saj se pretirano uživanje alkohola lahko konča s skokom v kanal ali slačenjem na ulici.
»Če boste obiskali katero izmed žensk, bi vas radi spomnili, da niso vse vedno prave ženske.« Tako na bodoče obiskovalce amsterdamske rdeče četrti prijazno opozarja posebna policija, pristojna za predel mesta, bolj znanega po imenu Red Light District, ki ima 24-urni videonadzor. V turistični zloženki še svetujejo, naj se pijani obiskovalci ne smešijo z »neodgovorim in otročjim vedenjem«, saj se pretirano uživanje alkohola lahko konča s skokom v kanal ali slačenjem na ulici.
Takšni in drugačni skoraj prijateljski nasveti policije so sicer v skladu z ugledom svobodnega in liberalnega mesta, ki je marsikje sinonim za dekadenco pokvarjenega zahoda. Konec letošnjega leta pa bo minilo leto dni, odkar se je začel projekt, ki ga je zastavila mestna oblast, da bi očistila Amsterdam. Je Amsterdam po tem projektu sploh še Amsterdam kot ga poznamo?
Projekt 1012 nosi ime poštne številke mestne četrti v središču mesta, ki je bila po mnenju zagovornikov projekta najbolj potrebna čisčenja. Najbolj vneti zagovorniki so odločeni, da omejijo, a ne v celoti prepovejo prostitucijo ter s tem posledično zmanjšajo trgovino z belim blagom in s tem povezan kriminal. Skŕbi zaradi izkoriščanja in prisiljevanja žensk v prostitucijo ter naraščajočega kriminala sta sledila postopno zapiranje nekaterih bordelov in omejitev rdeče četrti na določene predele mesta. Pod taktirko nove politike amsterdamskega župana Joba Cohena je mesto zakupilo za približno tretjino stavb v rdeči četrti in nekatere njihove slavne izložbe preuredilo v modne butike mladih oblikovalcev pod skupnim imenom Red Light Design.
Skozi zgodovino je bila najstarejša obrt na svetu v Amsterdamu dolgo tolerirana in je bila formalno legalizirana kot poklicna dejavnost leta 1988. Leta 2000 pa so dotedanji pollegalni status bordelov popolnoma legalizirali. Sedem let kasneje se je očitno pokazalo, da legalizacija ni prinesla upada kriminalitete ali večje socialne varnosti prostitutk. Po prepričanju župana Joba Cohena veliko prostitutk nima pravega statusa »navadnih delavk« ali statusa samozaposlenih delavk, temveč jih zvodniki še vedno izkoriščajo.
Čeprav je bil županov namen zmanjšati stopnjo kriminala, je številne prostitutke z omenjenimi ukrepi posledično še bolj potisnil v primež zvodnikov. Namesto zakona ulice je župan želel vzpostaviti nadzor nad kriminalom ter tako zaprl še nekaj sumljivih coffeeshopov in restavracij. Z omenjenimi ukrepi naj bi zajezili kriminal, a pri tem še vedno nadaljevali liberalno politiko pod strožjimi pogoji, kot so jih bili vajeni prej.
Današnjo podobo rdeče četrti in ožjega središča mesta tudi v opoldanskih urah kazijo številni policisti na konjih in kolesih. Vendar pa je poudarek na večjem nadzoru v rdeči četrti skupen tudi programskim alternativam Projektu 1012. Tako so v amsterdamskem časopisu Het Parool pripadniki manjše opozicijske socialdemokratske stranke D66 predstavili alternativni predlog k uradni »vojni proti seksu«, ki do zdaj naj ne bi prinesla željenih rezlutatov.
Namesto zapiranja bordelov v središču mesta zagovorniki večjih liberalnih načel in osebne svobode predlagajo več nadzora ter se hkrati zavzemajo za dvig minimalne starostne meje prostitutk z 18 na 21 let. »Sex we can believe in« je krilatica njihovega programa, ki je hkrati parafraza Obamove »Change we can believe in«. Mestu, ki mu je tuja vsakršna stigmatizacija, navsezadnje postaja kraj organizirane svobode. Namesto pregona je uzakonjena nadzorovana svoboda. Velikopotezni liberalni projekti so tako možni le še pod izdatnim nadzorom.
Od 1. julija letos je Nizozemska kot ena izmed številnih evropskih držav prepovedala kajenje tobaka v javnih prostorih. Tipičen nizozemski čut za pragmatične rešitve kljub vsemu še vedno dovoljuje kajenje marihuane v coffeeshopih, a seveda brez primesi tobaka. Kot bi zakonodajalci s tem implicitno priznavali zdravilnejše učinke marihuane v primerjavi s tobakom.
Hkrati pa je s to kompromisno rešitvijo avtomatično potreben dodatni nadzor za obiskovalce coffeeshopov. Seveda se mestne oblasti dobro zavedajo dobičkov, ki ga mestu prinaša turizem, toda ukrepi liberalne politike z represivno toleranco stavijo na večji nazdor, a pri tem ne problematizirajo nadzora kot takega. Očitno je, da večletna permisivna politika ni prinesla zmanjšanja kriminala, a so v dilemi med prepovedjo in toleranco izbrali slednjo na škodo manjše svobode gibanja.
Takšne in drugačne perverznosti liberalne politike se v tem starem središču zgodnjega kapitalizma v vsakdanjem življenju niti ne poznajo. Namesto načela ekskluzivnosti tukaj še vedno vlada inkluzivnost vseh pripadnikov družbe. Na prvi pogled je simbol te enakosti bicikel. Zakaj ima ravno kolo tak status v vseh pretežno protestantskih deželah Evrope, na žalost presega meje tega članka. Danes namreč središče sosednjega Londona, ki je, kar se tiče videonadzora, postal pravi Big Brother poligon, dokazuje, da so tehnike družbenega nadzora globalnega pomena in ne zgolj posebnost mesta, kot je Amsterdam.
Iz Amsterdama za RŠ, Dare Pejić.
Komentarji
komentiraj >>