Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANDREW CYRILLE & RICHARD TEITELBAUM: Double Clutch (Silkheart, 1997) (3341 bralcev)
Sreda, 15. 10. 2008
goran



Plošček ‘Double Clutch’ na katerem je zabeležen posnetek koncerta dvojca Andrew Cyrille / Richard Teitelbaum, elektronske posege ter tolkalsko-bobnarske intervencije predoči v precej bolj enakovredni vlogi. Ne gre le še za enega z intelektom obremenjenega elektronskega eksperimentatorja in intuitivnega - z ritmom v krvi rojenega - afroameriškega bobnarja, pač pa dva enakovredna glasbenika, ki v zvočno interakcijo posegata na nek skoraj znanstven pristop. (v celoti!)

* Računalnik se v kontekstu proste improvizacije običajno ne znajde najbolj prepričljivo. Prvič zato, ker je neka osnovna poanta proste improvizirane glasbe »poslušaj in se odzovi«, računalnik pa kot vmesnik ne dovoljuje tako hitrega odziva kot klasičen inštrument. Še bolj okoren se zdi skozi prizmo direktnega stika med glasbenikom in zvokom; s klasičnim inštrumentom glasbenik pač fizično oblikuje zvok, pri računalniku pa se ta neposrednost izgubi. Danes je ta percepcija sicer postala tabuizirana, saj so računalniki postali sestaven del improviziranih muzik, toda njihove specifike se odstirajo v razmeroma tipski (tihi, počasni, minimalistični) zvočnosti. V duetih se največkrat znajdejo v navezah s strunarji, precej redkeje pa elektrončkarje vidimo ob boku bobnarjev. Pravzaprav tudi takrat največkrat ne gre za tisto čisto pravo, prvobitno prosto improvizacijo, pač pa za improvizirane vložke znotraj bolj ali manj trdno določenih okvirov.

Plošček ‘Double Clutch’, na katerem je posnetek koncerta dvojca Andrew Cyrille/Richard Teitelbaum, elektronske posege ter tolkalsko-bobnarske intervencije predoči v precej bolj enakovredni vlogi. Ne gre le še za enega z intelektom obremenjenega elektronskega eksperimentatorja in intuitivnega - rojenega z ritmom v krvi - afroameriškega bobnarja, pač pa dva enakovredna glasbenika, ki v zvočno interakcijo posegata s skoraj znanstvenim pristopom. Zanima ju oblikovanje novih zvokov in raziskovanje takrat še razmeroma neznanega prostora, znanilca sodobnih sintetiziranih prebiranj. Prosta improvizirana glasba se praviloma izogiba vplivom, toda ‘Double Clutch’ sloni na tistem prvobitnem razumevanju te izraznosti; kombinaciji sodobne klasične glasbe in prostega jazza, kar nekako potrjuje tudi ozadje obeh glasbenikov.

Bobnar in tolkalec Andrew Cyrille je avantgardni jazzovski bobnar, ki je v karieri sodeloval s številnimi eminentnimi glasbeniki, se preizkušal kot vodja zasedb, ime pa utrdil predvsem skozi sodelovanje s Cecilom Taylorjem, ki velja za enega od očetov free jazza. Sodeloval je sicer tudi v bolj klasičnih formacijah, toda mnogi izpostavljajo prav njegova sodelovanja v številnih duetih, kjer prideta bolj v ospredje dovzetnost in odprtost za preizkušanje novih tehnik ter zvočnih ekshibicij. Skladatelj in klaviaturist Richard Teitelbaum se je uveljavil predvsem v polju elektronske glasbe in sintetizatorskih inovacij. Med drugim je bil v sredini šestdesetih let minulega stoletja soustanovitelj odmevnega kolektiva Musica Elettronica Viva, ki velja za eno prvih elektroakustičnih impro združb. Tudi Teitelbaum se je tako kot Cyrille pojavljal ob boku številnih avantgardnih glasbenikov, najbolj opazno pa je bilo njegovo sodelovanje z Anthonyjem Braxtonom. Ta duet bomo čez en mesec lahko videli tudi v sklopu festivala All Frontiers, ki se bo zgodil v bližini Gorice.

Koncert, ki je bil pozneje posnet na plošči ’Double Clutch’, se je pripetil na valentinovo leta 1981 v newyorškem galerijskem prostoru Soundscape, kjer so se v tistem času zbirali najbolj radikalni free jazzisti. To je bil seveda čas pred digitalnimi sintetizatorji in zmogljivimi računalniki. Tietelbaum je zato uporabljal prirejene Mooge in zvočne generatorje, ki jih je povezal z računalnikom. Kot vselej - v primeru prostih improviziranih muzik s posnetkom ne dobimo tistega pravega vpogleda v interakcijo glasbenikov, verjetno pa je šlo za preplet naključnih in kontroliranih zvokov. Zato bolj kot ta aspekt album izpostavi Cyrillovo in Tietelbaumovo raziskovanje ritma, dinamike in zvočne gostote. Izpostavi njuno iskanje sorodnih elektronskih in akustičnih zvokov ter njihovo medsebojno integracijo. Kaotično zvočno dogajanje sicer postreže z zahtevnim poslušanjem, toda obenem dobimo zanimiv vpogled v post-cageevsko elektroakustično eksperimentiranje in druženje dveh različnih zvočnih tradicij.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>