Mario Batelič recenzira nastop ruske dekliške folk zasedbe Iva Nova na festivalu Mesto žensk v Cankarjevem domu ... (v celoti!)
Iva Nova na Mestu žensk v Klubu Cankarjevega doma
* Število prebivalk Mesta žensk se je sinoči povečalo za pet zagnanih, radovednih in muzicistično kar se da dobro izurjenih glasbenic ruske zasedbe Iva Nova. No, če štejemo še žensko ime benda, potem se je število povečalo za šest in glede na skupinsko moč benda, ki jo vkup nabere pet članic, je edino pravilno, da naše imaginarno štetje zastavimo prav na ta način. Bend je namreč res deloval enovito in odlično uigrano, tako da se je gonilna moč benda razkazala za več kot le seštevek njegovih članic.
Prvo, kar je bodlo v oči oziroma v ušesa, je precejšnja razlika zvoka benda glede na studijske posnetke. Čeprav je bila sprva napovedana sedemčlanska zasedba, je tudi kvintet odlično razpoloženih muzičark, ki je strumno zasedel oder in takojci začel žgati, postregel z bolj udarno in tudi aranžmajsko bogatejšo in bolj domiselno muziko, kot so jo zabeležili v studiu. Tako “klasični rockovski” inštrumentarij – kitara, bobni in bas – kakor tudi “folkovska” harmonika ter eksperimentalni sintič so docela prišli do izraza, se medsebojno podpirali, se pravočasno umikali ter v odlično ozvočenem koncertu tudi družno udarili, ko je bilo treba. Ali pa se sunkovito, nepričakovano ustavili.
Dodana vrednost koncertnega nastopa Ive Nove je gotovo njen izpiljen performans oziroma vnašanje koščkov kabarejske predstave, v kateri so udeležene vse članice benda. Pa najsi gre za norčevanje iz malikovanja rockovskih mačo kitaristov, ko so tri članice denimo stopile v vrsto in skupno – a la Status Quo, na primer – mlatile s kitarama in glavami v istem ritmu; ali pa dodatna koreografija posamičnih komadov, ko so v slogu modernega plesa sinhronizirano iztegovale roke gor in dol.
Zaradi omenjene udarnosti in precej nabritega zvoka je bil folkovski element nekako v ozadju ter se vtihotapil skozi melanholično prepevanje dveh glavnih vokalistk, ali pa v pretanjenem tipkanju harmonikarke, ki je vihtela svojo harmoniko in se z njo zibala kot da bi imela v rokah kitaro. Če se je večina komadov poigravala z združevanjem folkovskih motivov z art rockom in punkovsko nabrušenostjo, so simpatične in zelo koncertno razpoložene “ive nove” sem ter tja kakšen štikelc zasukale v ska ali surferskem ritmu. Kak sicer bolj konvencionalno zveneč komad pa je dobil nove in nove zvenske odtenke, ko so se nič kaj nežno znašale nad inštrumenti in iz njih izvlekle občudujoč odmerek radostnega hrupa!
Udarnost nastopa, ki ga je bend dosegel skozi skrajno veseljaškost ter neobremenjenost izvedbe, je malček – vsaj v prvem delu dvodelnega koncerta – omilila sedeča in precej neodzivna publika. A da ni šlo za obiskovalke in obiskovalce, ki bi jo sestavljale kake pozerke ali “funkcionarke”, ki so se koncerta udeležile po partijski dolžnosti, je pokazal drugi del špila, ko so se vse bolj glasno slišali kriki in vzkliki, ter nenazadnje precejšen dren, ki se je po dodatku oblikoval izpod odra, kjer je bend ponujal svoje zvočne in video izdelke. Pa vendarle smo imeli občutek, da bi v kakem drugem prostoru – denimo kje na Metelkovi – prišlo do norega plesanja pod odrom in bolj živahno komunikacijo med bendom in poslušalci. Ne, nápak ni to, da je bil koncert v Cankarjevem Klubu, ampak v tem, da se pri nas publike bolj kot po zvrsteh delijo po prizoriščih in da tistih, ki bi prišli na Metelkovo, ni (bilo) na spregled v Cankarju.
Energični in raznovrstni Ivi Novi se je voljno prepuščala MarijeticaB.
Komentarji
komentiraj >>