Aprilski sektor ž bo napovedal prvi dokumentarec o slovenski feministki Angeli Vode (1892-1985). O njem bo spregovorila njegova scenaristka Karmen Klavžar. Nadaljeval bo s pogovorom z raziskovalko Živo Humer, ki je v Melaneziji, v pacifiški državi Vanuatu, proučevala odnose med spoloma. Glasbeno bomo v Evropi, kjer ustvarjata dve prodorni producentki sodobne eletronike - Mira Calix in Pinkie Maclure. Napovedale bomo tudi nov projekt o enakih možnostih z naslovom Ženska, ki je odprla
okno.
PROJEKT "ŽENSKA, KI JE ODPRLA OKNO"
Na Radiu Študent nadaljujemo z ženskimi projekti. Če smo se v prejšnjem ukvarjali z nasiljem nad ženskami, se zdaj obračamo k splošnejši tematiki, k temi enakih možnosti, in to na vseh družbenih področjih. Če se je prej ženska zaletavala v vrata, je zdaj odprla okno, malo prevetrila zatohlo ozračje in svobodno zadihala. Kot je zdaj že običajno, boste lahko na 14 dni prisluhnili polurnim oddajam na to temo, in sicer ob ponedeljkih ob devetih zjutraj. Prva oddaja bo na sporedu že ta ponedeljek, 14. aprila. V njej bo Branka Fišer z gostjo analizirala klice na brezplačno številko pri Uradu za enake možnosti, kamor lahko kličejo vsi, ki menijo, da so jih diskriminirali zaradi spola. Poleg tega bosta predstavili novi zakon o delovnih razmerjih. Do konca projekta, to bo decembra letos, pa lahko pričakujete še serijo okroglih miz na temo enakih možnosti. En delček k vsemu temu bo prispeval tudi Sektor Ž.
ANGELA VODE
Sektor Ž je življenje in dela Angele Vode že predstavil. Za osvežitev spomina povejmo, da je Angela Vode – po izobrazbi učiteljica - živela med letoma 1892 in 1985. Zanjo vsekakor lahko trdimo, da je bila ena od utemeljiteljic feminizma na Slovenskem. Bila je izjemna borka za pravice žensk in tudi ena prvih, ki je na območju nekdanje Jugoslavije pisala o nevarnosti fašizma. Glavnino njenega političnega angažmaja lahko umestimo v čas pred drugo svetovno vojno. Kot brezkompromisna komunistka je bila trn v peti komunistom in že leta 1939 so je vrgli iz KP. Preživela je koncentracijsko taborišče. Po vojni je bila obsojena na Nagodetovem procesu, po prihodu iz zapora ji je bilo prepovedano javno nastopati in tako je potonila v kolektivno pozabo.
Med njenimi deli naj omenimo dve za feminizem najpomembnejši: Žena v sedanji družbi ter Spol in usoda. Žena v sedanji družbi je njeno prvo delo iz leta 1934. Je temeljno feministično delo, v katerem je družbeni položaj ženske prikazan v odvisnosti od ekonomskih, socialnih in ideoloških zgodovinskih sprememb. V Spolu in usodi pa je analizirala družbeno konstituiranje spolne identitete. Gre za prelomno knjigo o slovenskem ženskem gibanju. Prvi del je izšel leta 1938, drugi pa leto pozneje. Po izidu drugega dela, v katerem je spregovorila o položaju žene in moža v zakonski zvezi, so jo začeli napadati z vseh strani. Zaradi nespodobnosti. Podobne napade je doživela Simone de Beauvoir po izidu Drugega spola.
NOVICI
Med novicami moramo omeniti še dve knjižni noviteti. V zadnji številki Delte je bila objavljena študija primera Anne O. Josefa Breuerja. Kot se je izkazalo, je bila to napoved nove Deltine knjižne izdaje Študije o histeriji Josefa Breuerja in Sigmunda Freuda, ki veljajo za začetek psihoanalize. Poleg že omenjenega primera najdete v knjigi še popise drugih primerov, s katerimi se je Freud ukvarjal konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 19. stol. Popisom je dodan obsežen teoretični del. S to knjigo Delta začenja zbirko Freud in ženska in razkriva, kako se je oblikovalo veliko vprašanje “kaj hoče ženska?”.
Založba Vizibilija je izdala eno temeljnih gejevskih in lezbičnih študij, in sicer obsežno in zanimivo študijo Lilian Faderman z naslovom Več kot ljubezen moških iz leta 1981. Avtorica raziskuje odnos družbe do lezbičnih razmerij skozi čas, od 16. stoletja naprej. Faderman ugotavlja, da je bilo romantično prijateljstvo med ženskami do druge polovice 19. stoletja nekaj sprejemljivega, potem pa, ko se je znanje o ženski seksualnosti poglobilo, so lezbična razmerja začela ogrožati domnevno lastniško pravico moških do teles žensk. Zato je postalo nujno taka razmerja preganjati in skrivati, dokler niso šestdeseta leta 20. stol. prinesla nove spremembe.
IZJAVA MESECA
Mihi Mazziniju je film Ure do večnosti pošteno stopil na žulj in v svoji kritiki je med drugim zapisal: »A nekako si res nisem mislil, da bi kdorkoli lahko še vzel za izhodišče eno do podmen radikalnega feminizma sedemdesetih, češ biti ženska je trpljenje že samo po sebi.«
Če bi Miha Mazzini videl podoben film z moškimi v glavnih vlogah, recimo film o dilemah nekega gangsterja, ga najbrž ne bi razumel kot pripoved o posebni, moški izkušnji, ampak bi ga dojel kot delo, ki razglablja o vprašanjih človeštva, mesta človeka v svetu. Enako lahko storimo v primeru filma Ure do večnosti, namreč da ob njem razmišljamo o tegobah, ki nas morijo kot človeška bitja – zakaj navsezadnje ne bi enkrat ženska predstavljala človeštva? Zakaj bi bila ženska vedno dojeta kot partikularno? In zakaj bi bil vsak film, v katerem v glavni vlogi nastopa ženska, dojet kot feminističen, ali kot slabšalno rečejo Angleži “chick flicks”.
Pa da ne bo pomote, kritika se ne nanaša na Mazzinijevo oceno kvalitete filma – okusi so različni, tudi med feministkami.
Komentarji
komentiraj >>