Petek, 17. 10. 2008
Borja
Ameriški podzemni producent Otis Jackson Jr., bolj znan kot Madlib, prihaja z Zahodne obale ZDA, natančneje, iz malega mesta Oxnard in je nedvomno eden najdejavneših in najopaznejših posameznikov na svetovni hiphop sceni zadnjih let. Njegove produkcije pod raznimi psevdonimi se vrstijo z neverjetno hitrostjo. WLIB AM: King of the Wigflip je skoraj v celoti vokalni album, vendar pa Madlib rapa le na redkih delih. Gre za projekt gostovanj, skoraj na vsakem posnetku slišimo drugega vokalista ... (v celoti!)
* Ameriški podzemni producent Otis Jackson Jr., bolj znan kot Madlib, prihaja z zahodne obale ZDA, natančneje, iz malega mesta Oxnard, in je nedvomno eden najdejavnejših in najopaznejših posameznikov na svetovni hiphop sceni zadnjih nekaj let. Njegove produkcije pod raznimi psevdonimi se vrstijo z neverjetno hitrostjo. Na sceni se je pojavil že leta 1993, ko je gostoval na plati Alkoholicsov, sicer pa je bil takrat že član kalifornijske zasedbe Lootpack (skupaj z Wildchildom in Dj Romesom), ki je par let kasneje izdala posrečeno ploščo Soundpieces:Da Antidote.
Samostojni prvenec je izdal pod psevdonimom Quasimoto, ki je njegov alter ego s »helijasto« piskajočim glasom, naslov plošče je The Unseen. Pri tem albumu je pomembno tudi to, da se z njim začne Madlibovo plodno sodelovanje z založbo Stones Throw, ki jo vodi še ena ikona »bay area« hiphopa, Peanut Butter Wolf. Stones Throw je danes ena redkih hiphop institucij, ki si lahko privošči več žanrsko eksperimentiranje, izdajajo res pestre, včasih že zelo čudaške projekte.
V zadnjih letih je Madlib navdušil s projekti kot so Jaylib, kjer je sodeloval s še eno legendo, v Detroitu rojenim in prezgodaj preminulim Jayom Deejem, Madvillain v navezi z MF Doomom in Lootpack, ter s samostojnimi albumi, včasih posnetimi pod raznimi psevdonimi, kot so Dj Rels, Quasimoto in drugi. Za založbo Blue Note je posnel nekakšen »tribute« album z naslovom Shades of Blue), z remiksi in živimi interpretacijami njihovih klasik. Poleg tega je izdal še dve plošči pod psevdonimom Yesterday's New Quintet. Gre za živo odigrana albuma, kjer pa je večino inštrumentov Madlib odigral kar sam. V tem kratkem opisu je vidno, da je delo Otisa Jacksona Jr. izjemno pestro, saj gre za izjemnega producenta, didžeja in nenazadnje multiinštrumentalista, ki je od raznih inštrumentov, ki jih igra, najbolj vešč na bobnih.
In sedaj je Madlib spet na vehementni potezi – izdal je namreč kar tri albume in to tako rekoč naenkrat. Dobili smo novo, dvojno edicijo petega in šestega dela njegovega beat albuma Beatkonducta (ki je tokrat posvečena Jayu Deeju), potem je končal remiks projekt albuma Madvillainy in končno izdal tudi plato za britansko založbo BBE, ki zaključuje njihovo nadvse uspešno večletno serijo izdaj z imenom Beat Generation. Kar je nekako ustrezno, saj jo je leta 2001 začel J Dilla in tako so izdaje priznanih beatmakerjev logično sklenili.
WLIB AM: King of the Wigflip je skoraj v celoti vokalni album, vendar pa Madlib rapa le na redkih delih. Gre za projekt gostovanj (featuringov), torej skoraj na vsakem posnetku slišimo nekega drugega vokalista, vsake toliko pa Madlib ta tok preseka s precej minimalističnimi in abstraktnimi Beatkonducta inštrumentali.
V gužvi gostov na plati WLIB AM pričakovano sodeluje Guilty Simpson, ki mu je Madlib pred kratkim pomagal s produkcijo pri detroitskem prvencu Ode to the Ghetto, potem so tu kolegi iz založbe Stones Throw - Georgia Anne Muldrow, J Rocc, MED in Madlibov brat Oh No. Tu pa so še tudi zahodnje-obalski veteran Defari, še dva stara Madlibova znanca Talib Kweli in Prince Po, potem Murs, Frank n Dank ... in še in še in še ... Večina teh emsijev odrapa precej solidno, le tu in tam se znajde kak blesav refren, na primer od Defarija, ali kaka ne preveč posrečena rima. Najbolj konsistenten je prav Guilty Simpson, eden redkih z dvema gostovanjema na plati, ki ima sicer nekoliko okorno tehniko pluvanja rim s preprostimi punchi in rimami, vendar pa je v tem svojem stilu povsem suveren.
Produkcija je pričakovano brezkompromisno surova, od bangerjev, torej udarnih beatov s pompoznimi sempli pihal – tak je posnetek “Blow the Horns On 'Em” -, pa do povsem zapohano abstraktnih čudaških podlag. Inštrumentali so ponavadi le preproste, repetitivne skice. Edino pravo presenečenje na plošči WLIB AM – King of the Wigflip pa je nekaj posnetkov, ki vlečejo na r&b in novi soul. Taka sta predvsem dva - “Yoyo Affair” in “The way that i live”, kjer gostujeta vokalistki Frezna in Stacey Eps. V bistvu večina materiala zveni kot da je bil narejen v naglici, da so bili beati spacani na hitro, kar je najverjetneje tudi res. Madlib je v več intervjujih povedal, da naredi po pet komadov na dan. Je eden redkih “jazzerjev” na sodobni hiphop sceni. Glasbo dela impulzivno, fokusiran je izključno na proces, vse ostalo pa pri njem deluje precej zmedeno. In je eden redkih, pri katerem forma albuma kot nekakšne skicirke dejansko funkcionira in ne pusti vtisa površnosti ali nedokončanosti.
Ime WLIB AM referira na imena ameriških radijskih postaj. Vendar pa album - glede na pretekle Madlibove dosežke in glede na izhodiščni koncept, torej da gre za kombinirano ploščo gostovanj in Madlibovega inštrumentalnega “beatkonductorskega” ustvarjanja - deluje nepričakovano konsistentno, skoraj tekoče. Pričakovati je bilo veliko bolj razmetan in zmeden projekt, ki mu je na trenutke le težko slediti. V resnici pa je plošča skoraj kompaktna doza značilne Madlibove produkcije, ki niti slučajno ne razočara. Prekomerno izdajanje materiala kalifornijskega genialca očitno še ni utrudilo, oziroma - njegov slog je tako bister, da poslušalca ne začne dolgočasiti po dveh ali treh albumih, ki jih njemu celo uspe izdati v razmaku nekaj tednov.
Brez zavor!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>