Ponedeljek, 20. 10. 2008
outlaw
Milko Poštrak recenzira novo ploščo Kurta Wagnerja in njegove stalne zasedbe Lambchop ... (v celoti!)
* Kurta Wagnerja sem imel že od začetka pred kakima dvema deset-letjema – natančneje, od prvega albuma I Hope You're Sitting Down (AKA Jack's Tulips) iz 1994. leta – za osrednjo osebnost skupine Lambchop. Vse ostale glasbenike, ki jih je bilo včasih v zasedbi celo dvajset naenkrat, sem pojmoval kot sicer izredne ustvarjalce, ki pa predvsem pomagajo izvajati njegove pesmi. No, ne zgolj izvajati. Vsak od njih je dodajal svojo neponov-ljivo razsežnost, zaradi česar je skupina Lambchop zvenela tako, kot je. Natančneje, zaradi česar so pesmi Kurta Wagnerja v zasedbi Lambchop zvenele tako, kot so. Naj v isti sapi dodam, da bi verjetno z drugimi glasbeniki zvenele drugače, mogoče tudi bistveno drugače. Tega ne vem tudi zato, ker Wagnerjevih pesmi za zdaj, vsaj ne da bi jaz vedel, drugi ustvarjalci ne izvajajo preveč pogosto. Tako jih ne moremo slišati v drugih priredbah in nam ostajajo v ušesih le na en, edinstven način.
In še: pečat pesmim daje Wagnerjev glas. Njegova interpretaci-ja, ki ji težko rečemo petje v klasičnem smislu, saj skoraj recitira, mrmra. Vsekakor pa njegova takoj prepoznavna barva glasu in način interpretacije vedno znova nezmotljivo opozori, za katerega ustvarjalca in zasedbo gre. To nas nekoliko spomni na Marka Eitzela in skupino American Music Club. No, tam smo imeli priliko slišati, kako bi zvenele pesmi Marka Eitzela brez članov zasedbe American Music Club. Pravzaprav so to, kako bi zvenele pesmi Kurta Wagnerja brez Lambchop, imeli priliko sli-šati vsi tisti, ki so obiskali recimo lanskoletne nastope Kurta Wagnerja samega, le z akustično kitaro. Tudi zaradi tega takšen uvod. Namreč: Kurt Wagner je sam ob izidu pričujoče plošče OH (Ohio) povedal, da se je naveličal razlagati, da skupina Lamb-chop ni le sredstvo za udejanjanje njegovih pesmi. Hkrati se je, kot spet tudi sam izpostavlja, zasedba skrčila na jedro glasbenikov. Ti so: Tony Crow za klavirjem, kitaristi William Tyler, Alex McManus in sedaj tudi Ryan Norris, ki igra še kla-viature, basist Matt Swanson in bobnar Scott Martin. Torej je zasedba Lambchop verjetno zdaj bolj skupina kot je kdajkoli bila. Prej je bil to kolektiv, srečanje različnih glasbenikov, ki so prihajali in odhajali, tudi le v posameznih pesmih. Pri-čujoči glasbeniki so, kot boste slišale in slišali, še naprej razgrinjali pastoralne, lepo zveneče zvoke, ki se počasi valijo in razprostirajo v ozadju Kurtovega glasu, ki je vedno v ospre-dju. Tako so v ospredju tudi njegova besedila, ki pa jih, spet načrtno, noče natisniti na ovitku plošče. Zelo se strinjam z enim od razlogov, ki ga v zvezi s tem navaja: ne gre za poezi-jo. Besed se v njegovem primeru, torej v primeru pesmi, ki je Wagnerjeva izrazna oblika, ne da ločiti od glasbe, napeva. Ko jih poslušalec bere, imajo drug učinek, kot takrat, ko jih pos-lušalec sliši. Mimogrede – vemo, da je Kurt Wagner tudi slikar. In še drugič mimogrede – na ovitku albuma OH (Ohio) so reprodu-kcije slik njegovega nekdanjega učitelja slikarstva s srednje slikarske šole, Michaela Peeda, ki ga je po dolgih letih pred časom ponovno srečal in z njim obnovil stike. Seveda slike niso izbrane po naključju, čeprav nimajo neposredne zveze z Wagnerjevimi tokratnimi pesmimi. Verjetno neposredne zveze z njimi nima niti podatek, da je Wagner pred kratkim, po daljšem premoru, spet začel tudi slikati.
Naslednja pomembna razlika v zvezi z albumom OH (Ohio) v raz-merju do prejšnjih plošč je še en, dodaten producent. Stalnemu producentu Marku Neversu se je pridružil Roger Moutenot, ki je med drugim produciral plošče nekega drugega dobro nam znanega ustvarjalca, Freedyja Johnsona. Za Wagnerja pa je bilo bolj pomembno, da je produciral ploščo Painful skupine Yo La Tengo. Tukaj pa se lahko spomnimo prej omenjenih samostojnih nastopov Kurta Wagnerja. Lotil se jih je tudi (ali predvsem) zato, da je sam, le s svojim glasom in akustično kitaro, pred občinstvom izvajal svoje nove pesmi. Gotovo se je ravnal tudi po njihovem odzivu, menda je tudi pesmi z nastopa v nastop nekoliko spremi-njal. Skratka, nazaj k skupini Lambchop je prišel z do neke mere dorečenimi, dokončanimi pesmimi. Seveda pa ne z aranžira-nimi in produciranimi. Tu se spomnimo še njegove naveličanosti pojasnjevati vsem nam, da Lambchop ni le zasedba, ki udejanja njegove zamisli. Zato je pesmi enostavno dal skupini in produ-centoma, da z njimi storijo, kar mislijo, da je najbolje. Sam pa se je umaknil. No, koliko se je zares umaknil, ne vem. Ver-jetno so tudi glasbeniki, ki ga nekateri že dobro poznajo in z njim že dolgo sodelujejo, medtem vedeli ali si mislili, kako bi naj zvenele njegove pesmi. Pesmi na albumu OH (Ohio) se namreč v ničemer ne odmikajo od takoj prepoznavnega, silovitega ustvarjalnega pečata Kurta Wagnerja. Kakorkoli, dobili smo več posnetkov in več različnih inačic posameznih pesmi, tudi glede na to, kdo jih je produciral. Kurt Wagner je nato med njimi izbral enajst izvedb v dolžini približno petdesetih minut, ki tvorijo album OH (Ohio). V omejeni nakladi je izšla še različi-ca, ki vsebuje dodatnih pet posnetkov, od katerih so štirje druge različice tu zabeleženih pesmi, peta pa je izvedba pesmi Chelsea Hotel sorodnega kanadskega ustvarjalca Leonarda Cohena. Zanimivo je poslušati in primerjati različne inačice.
A mii si tega danes nimamo časa privoščiti. Še več. Zaradi časovnih omejitev bomo morali izpustiti dva posnetka. Ne glede na prej omenjena dva producenta, ki sta si razdelila produkci-jo, pesmi zvenijo nadvse povezano. Prelivajo se ena v drugo, težko bi našli šibek člen. Zato sem se odločil, da enostavno poslušamo prvih devet pesmi in izpustimo zadnji dve. Škodo, ki jo storimo s tem, bomo mogoče popravili v kaki oddaji Izven zakona in tam zavrteli še preostali dve pesmi, ob tem pa še prej omenjene druge različice nekaterih posnetkov. Vsekakor se splača, saj je album OH (Ohio) v sicer vedno konsistentnem opu-su Kurta Wagnerja in skupine Lambchop gotovo eden najboljših nasploh. Odlične pesmi, izredna izvedba. Celo nekaj razgibanos-ti, da ne rečem radoživosti, ki je pri Wagnerju nismo vajeni. Živahnosti in radoživosti kljub delu besedila uvodne in naslov-ne pesmi OH (Ohio), kjer Wagner pravi, da ti sanje nič ne poma-gajo, ko si sesut.
Še opazka o naslovu plošče. Seveda so Wagnerja vprašali, kakšne pomene ima zvezna ameriška država Ohio v tem primeru. Razmiš-ljali so celo o bližnjih ameriških predsedniških volitvah in o pomenu volilnih izidov v tej zvezni državi. Tu se recimo spom-nimo naslova ene prejšnjih plošč Kurta Wagnerja in skupine Lambchop, ki se je imenovala Nixon. Kurt Wagner pa odgovarja, da sicer ni imel v mislih omenjenih povezav z bližnjimi volit-vami, vendar je možno, da je kaj na nezavedni ravni, saj so pesmi nastajale v predvolilnem času ali v času, ki so ga tudi označile volitve. Jasno, noben ustvarjalec ne bo razlagal svo-jih del, saj se s tem nujno reducirajo, banalizirajo na inter-pretacijo. Na eno od razlag. Umetniško delo pa je vedno večje od vseh možnih razlag. Omenjeni podatek pa le kaže, kako so sicer osebne pesmi Kurta Wagnerja vpete v družbeni, da ne rečem zgodovinski okvir.
Tu je prava priložnost, da se ustavim in vam, spoštovane poslu-šalke in poslušalci, prepustim v vašo lastno razlago, v vašo lastno uporabo, v vaš lastni užitek novo mojstrovino Kurta Wagnerja in zasedbe Lambchop, OH (Ohio).
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>