Pina Gabrijan recenzira letošnjo edicijo festivala Dis-patch v Beogradu ... (v celoti!)
Festival Dis-patch, Beograd, 11.-20. oktober 2008
* Včeraj se je končal beograjski festival Dis-patch, katerega jedro se posveča robnim glasbenim praksam v elektronskih sferah. Nastope elektronkarjev so spremljale s tem povezane delavnice, predavanja in projekcije. Znotraj dogajanja pa se je znašlo tudi precej svetovnih premier in umotvorov, ki so bili pripravljeni posebej za to priložnost. Letošnji festival je bil že sedmi po vrsti in se je raztezal skozi deset dni, kar je občutno več v primerjavi s prejšnjimi leti.
Velik del performansov se je odvijal v kulturnem centru Rex, med njimi pa bi veljalo posebej izpostaviti samostojni nastop Avstrijca Martina Brandlmayrja in nizozemski performans Quadra TV, ki ga je izvedel Arno Scheper. Brandlmayr, sicer izšolan tolkalec, je navdušil s tankočutnim in raziskujočim, a hkrati udarnim občevanjem s setom bobnov, ki jih je spremljal s ksilofonom in obdeloval z računalniškimi efekti. Pri projektu Quadra TV pa gre za spoj zvoka s sliko in njuno krožno interakcijo, kar se je začelo skorajda z neusmiljenim mučenjem štirih TV-zaslonov in tudi same publike. Vendar je razvoj šel v smeri bombastičnega ritmično konsistentnega izraza, ki se je kasneje spet vrnil nazaj v svoje šumeče TV-prapočelo, kar je omogočalo intenzivno tripoidno sinestetično izkušnjo.
V galeriji O3one so bila razna predavanja, med njimi tudi predavanje Erica Mattsona, priznanega kuratorja številnih elektronskih festivalov, ki je pogosto tudi organizator, promotor in še kaj. Večinoma se je posvečal prav vprašanjem prehajanja med vlogami in definiranja novih vlog, ki vznikajo na ustvarjalnih scenah v današnjem času. V drugem predavanju pa je svojo misel in delo predstavil Xavier van Wersch, ki je zvečer tudi nastopil v Sava centru, nam znan po svojem projektu Sonic Wargame, ki je Ljubljano obiskal spomladi. Van Wersch je zaradi omejujoče narave tonalnega sistema, ki ne ponuja globljih momentov presenečenja in preseganja okvirov razpoložljivih konceptov, začel uporabljati stara in zdrapana elektronska vezja, ki jih pridobiva tudi z izluščenjem iz glasbenih inštrumentov. Tokratni performans je bil poln zanj značilne teatraličnosti in raziskovanja interakcije med tehnologijo in človeškim telesom, ki ga je mogoče uporabiti kot generator različnih napetosti, kar nato seveda rezultira tudi v različnih zvokih. Šlo je za nekakšen javni eksperiment do konca poblaznelega nadrealističnega znanstvenika, ki se v svojem laboratoriju poleg nojzerskih eskapad rad predaja tudi tehnoidnim glasbenim praksam. Na celotnem dogajanju tega večera pa je posebni pečat pustil še bolj poblazneli izrazni plesalec v publiki.
Večerna oziroma nočna dogajanja so se odvijala pod taktirko Deadbeata, sicer varovanca Betkejeve založbe ~scape , Nizozemca 2562 in DJ-a Peta, ki je na ta večer nastopil kot svoj alter ego Substance. Tako nas je vsak izmed trojice po svoje povedel skozi dubstepiš navdahnjeno tehnažno potovanje. Naslednji dan pa se je nočno dogajanje preselilo na Donavo, kjer je navdušil Errorsmith, ki smo ga čez dan lahko slišali v bolj eksperimentalni različici. Zvečer je nastopil s svojim DJ-setom in nas razvajal z močnim in surovim kovinskim zvokom, konec noči pa je presenetljivo prijetno zaokrožil domači DJ Marko Milosavljević s setom, ki se je spogledoval s čudaškimi oziroma odd disco praksami.
Znotraj festivala se je odvrtela tudi svetovna premiera dokumentarnega filma Tottaly Wired irske režiserke Niamh Ahern, kjer gre za navdihujočo ljubezensko zgodbo med človekom in analognimi aparaturami, ki z nastopom digitalne dobe nikakor ni usahnila. Kot je povedala večina lucidnih inženirjev in ustvarjalcev glasbe, ki so bili del zgodbe, se ljudje pač radi dotikamo in zato imamo radi stvari, ki se jih je dejansko mogoče dotakniti. In pri digitalni tehniki - poleg še marsičesa - manjka ravno ta romantična komponenta.
Verjetno najbolj prisrčna stvar letošnjega Dis-patcha pa je bila delavnica Kid's-patch, namenjena otrokom od pet do dvanajst let. Seznanili so jih z uporabo preprostih programov za produkcijo glasbe, ustvarjali so glasbila, narejena iz vsakodnevnih predmetov in aparatur, na koncu pa je nastopil celo sam Belgrade Philharmonic Youth Orchestra. Ob takšni skrbi za vzgojo naših naslednikov si lahko oddahnemo in pomirjeni dodamo, da »narudi koji imaju takvu omladinu, ne treba, da se boje za svoju bodućnost«.
Kljub občasni ne ravno najboljši izbiri kraja dogajanja pa gredo dis-patcherjem vse pohvale, da jim je uspelo zadeti nadvse delikatni presek eksperimentalnega glasbenega izraza in tistega, ki je bolj primeren za plesni podij. Na en mah so več kot zadovoljili dva sicer precej različna tipa publik - tako nekoliko bolj piflarske nojzerje, ki so jih čez vikend premamili, da so podžuskali na najnovejše ritme elektronike, kot razuzdane partijaše, ki so lahko uživali v razgibanih podvigih zvočnih eksperimentatorjev. K brsteči atmosferi pa je veliko doprinesla tudi sama beograjska publika, ob kateri se slovenski obiskovalec - sicer nerad - zave pogoste rahlo pretirane anemičnosti našega domačega občestva.
V Beogradu se je s festivalom Dis-patch pečala Pina Gabrijan.
Komentarji
komentiraj >>