Dobro obiskane filmske projekcije, koncerti in debate so pokazale izredno zanimanje publike za del Evrope, ki je postal še posebno zanimiv zaradi filmov in seveda novokomponiranih balkanskih ritmov. Idejna zasnova festivala je podpora neodvisnim in mladim filmskim ustvarjalcem iz regije z namenom podiranja stereotipov o Balkanu na Zahodu in obratno, podiranje stereotipov na Balkanu samem.
V soboto, 11. oktobra, se je zaključil že tretji tridnevni Balkan Snapshots Film Festival, ki ga organizira skupina entuziastov, nizozemskih kulturnih društev in diaspore iz Amsterdama. Dobro obiskane filmske projekcije, koncerti in debate so pokazale izredno zanimanje publike za del Evrope, ki je postal še posebno zanimiv zaradi filmov in seveda novokomponiranih balkanskih ritmov.
Idejna zasnova festivala je podpora neodvisnim in mladim filmskim ustvarjalcem iz regije z namenom podiranja stereotipov o Balkanu na Zahodu in obratno, podiranje stereotipov na Balkanu samem. Na festivalu je bilo prikazanih deset celovečernih filmov ter nekaj čez dvajset kratkih filmov iz vse bivše Jugoslavije in vseh regij Balkana.
Največ navdušenja je požel film romunskega režiserja Naeja Caranfila The Rest is Silence, ki pripoveduje o začetkih filmske umetnosti v Bukarešti leta 1911. Epska pripoved z odličnim scenarijem in kostumografijo si je prislužila nominacijo na festivalu v Locarnu leta 2007, hkrati pa je presežek tudi za cvetočo romunsko filmsko industrijo, saj gre za doslej najdražji romunski film z budžetom štirih milijonov dolarjev.
Drugo presenečenje festivala je bil film Baklava bolgarskega režiserja Alexa Petrova, ki je v Bolgariji prepovedan in je bil na tokratnem festivalu prvič uradno prikazan evropski publiki. Zaradi prikaza eksplicitne mladoletniške spolnosti otrok iz zavetišč, primitivnosti skorumpirane politike in hipnotičnega razpada družbe ob gorovju Balkana, sta film in režiser končala na sodišču.
Gre za prvi prepovedan film v Bolgarji, a so se kljub vsemu bolgarske institucije na področju varovanja otrok ob filmu zganile in zvišale otroški mesečni prispevek. Po besedah režiserja, ki se je udeležil debate po filmu, je še vedno preganjan in ne more nazaj v Bolgarijo, saj bi ga tam po vsej verjetnosti aretirali.
Malo manj škandalozen, a še vedno provokativno komičen je albanski film Mao Ce Dun, ki govori o očetu ciganu, ki želi v obdobju trdega režima albanske komunistične partije v sedemdesetih svojega sina poimenovati po Mao Ce Dongu. Ko želi postati večji komunist od uradnih komunistov, postane državni problem, ki se ga je potrebno znebiti tudi na račun velikega albansko-kitajskega prijateljstva.
Poučna teoretična analiza je bil tudi otvoritveni dokumentarec grškega avtorja Iliasa Marmarasa The Making of the Balkan Wars (2006) o stereotipizirani podobi Balkana, s katero se je Zahod lahko opral lastne krvoločnosti. V intervjujih s teoretiki Balkana so dominantno ideološko podobo povojnega polotoka dekonstruirali z zgodovinsko, geopolitično in sociološko analizo.
Iz držav bivše Jugoslavije je bilo prikazano največ filmov, in sicer iz Hrvaške film tragi-komičnih zapletov rokerskega benda - Pjevajte nešto ljubavno, iz Srbije film Huddersfield o porušenem srbskem vsakdanu v provinci, ki ga sproži obisk Srba, živečega v Angliji. Iz Črne Gore družinski triler Gledaj me, iz BIH dokumentarec Danijele Majstorović Posao snova (2006) o fenomenu turbo-folka, klavstrofobični EXIT o Natovem bombardiranju leta 1999 iz Kosova in iz Slovenije film Maje Weiss Instalacija ljubezni. Selekcije iz Sarajeva, Prištine, Skopja in Beograda pa so prikazale po nekaj kratkih in študentskih filmov.
Ker festival ni zasnovan zgolj kot filmski festival, je program obogatilo nekaj debat in med njimi je bila osrednja debata namenjena dilemi Exotic/Excluded. Da je bilo seveda govora o stereotipih Balkana, je bilo očitno iz prikazanih odlomkov na debati, ki so zajemali izseke poznejših filmov Kusturice, TV-poročil iz vojne v Bosni, podob »divjih« ciganov in divje balkanske glasbe. Na tej zanimivi debati so sodelovali ljudje, ki so bolj ali manj povezani s tem prostorom, in sicer Aernout van Lynden – bivši poročevalec za Sky News in trenutno predavatelj na Univerzi v Sofiji, Danijela Majstorović – profesorica angleščine in video-aktivistka iz Banja Luke ter DJ Soko - guru novih balkanskih ritmov, ki trenutno živi v Berlinu.
Na vprašanje, ali je še kaj več na tem zahodnem dojemanju Balkana, so sogovorniki soglasno našli vzroke teh stereotipov. Bivši novinar Sky Newsa se je obregnil ob slavno izjavo bivšega britanskega premiera Johna Mayora o Balkanu kot skoraj naravnem prostoru strašnih morij, kjer se ljudje pobijajo med sabo. Danijela Majstorović je poudarila, da so na področju filma ustvarjalci iz BIH deležni posebne politike fonda Eurimagesa, ki favorizira financiranje povojne filmske tematike. To ustvarja popačeno sliko, ki jo ima Zahod in hkrati viktimizira ljudi na Balkanu, kar po besedah govornice odvzema kakršnokoli moč tako imenovani žrtvi.
Ker Balkan pogosto deluje kot projekcija slike Zahoda o eksotičnem in divjem delu Evrope, je bilo potrebno poudariti, da je ta konstrukcija Balkana delo Zahoda in deloma Balkana samega, ko lahko v nekaterih primerih že govorimo o »samo-kolonizaciji«. Nedavna popularizacija balkanske glasbe na Zahodu pa je po mnenju DJ Soka nekaj, kar ju lahko druži, saj so se eklektični Balkan Beats rodili na Zahodu s koreninami na Balkanu. Da je temu res tako, je bilo jasno tudi na nabito polnem zaključnem večeru s skupino Mostar Sevdah Reunion.
Festival v Amsterdamu je pokazal odlično lekcijo iz dekonstrukcije pojma kot je Balkan, ki na Zahodu še vedno deluje kot eksotična fantazma ali trenutni trend. V slovenskih kinematografih danes denimo tako redko naletimo na kakšen film sosedov iz regije, preden bi le-ta postal hit na Zahodu. Dejstvo, da v Sloveniji še vedno ni dovolj samorefleksije o Balkanu, si lahko razlagamo s tem, da mu je zgodovinsko in kulturno blizu, saj so nekatere stvari nekoliko bolj jasne, ko jih vidimo od daleč.
Več na www.balkansnapshots.com.
Iz Amsterdama za Radio Študent, Dare P.
Komentarji
komentiraj >>