Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JUANA MOLINA: Un Dia (Domino, 2008) (ponovitev 30. 10. '08 ob 00.30) (1507 bralcev)
Četrtek, 23. 10. 2008
goran



Goran Kompoš recenzira novo ploščo argentinske pevke in avtorice Juane Moline ... (v celoti!)

*
Pred skoraj petimi leti je pot v glasbeno sredino tihoma našel album ‘Tres Cosas’ argentinske kantavtorice Juane Moline. Eterična glasba, ki je oporo iskala v južnoameriških tradicijah, se je na drugi strani spogledovala s sodobnimi praksami, zato se je ognila klasičnim žanrskim opredelitvam, to pa je pomenilo, da so album spregledali malodane vsi, ki morajo vedeti - ali pa hočejo razumeti - kaj poslušajo. Nekaj večje pozornosti je bil ‘Tres Cosas’ deležen ob koncu tistega leta, ko so ga pri New York Times uvrstili med deset najboljših plošč za leto 2004. Pristal je na laskavem šestem mestu, medtem ko je plošča ‘Sung Tongs’ zasedbe Animal Collective denimo zasedla »le« deseto mesto.

Če bi glasbenica domovala nekaj tisoč kilometrov severneje, bi jo najbrž ob boku Devendre Banharta, Joanne Newsom in drugih melanholično razpoloženih čudnozvočnih neofolkerjev spoznavali skozi krožek Nove čudne Amerike. Tako pa je - kljub dejstvu, da so ji ploščo objavili pri posebnežem naklonjenemu Domino Records - Molina pri širši publiki ostala razmeroma neopažena. To pa ni veljalo za glasbene sladokusce. Ti so v njeni rahločutni glasbi prepoznali zanimiv spoj akustike in sintetike, predvsem pa njen raziskovalni pristop ter inovativnost. Elektronske teksture niso bile le podlaga njenim akustičnim prebiranjem, pač pa enakovreden element, ki je bil bolj kot ušesnemu božanju namenjen neobičajnim zvočnim zasukom. S prvimi tremi ploščami si je Juana tako ustvarila povsem samosvoj, intimen, vilinski svet, v katerem je nostalgično iskala izgubljene, pozabljene spomine.

Eksperimentiranja je spretno nadgrajevala s pop senzibilnostjo, zato so jo skozi to prizmo pogosto primerjali z Björk. Toda medtem ko islandska pop diva forsira ekscentričnost, Molina k ustvarjanju pristopa čutno in zadržano. Zdi se, kot da se ji v glavi porajajo nenavadni zvoki in harmonije, ki jih nato le pretaplja v glasbo. Svoj inovativni duh je upravičila tudi s predzadnjim albumom ’Son’ iz leta 2006, ko je naredila opazen korak predvsem v smeri elektronskega detajliranja ter še bolj pestre zvočne palete, ki je poslušalca ovila v nežen primež. Plošča ’Un Dia’, ki se je ponovno precej neopazno znašla na prodajnih policah, prinaša še večji odklon od premise, ki jo je kantavtorica gojila v preteklosti, toda obenem njena glasba še vedno ostaja nezgrešljivo njena.

Prva stvar, ki pade ob poslušanju novega albuma takoj v uho, je plesni ritem. Pulzirajoča, mehka, amorfna, skoraj trenserska basovska linija v uvodni, naslovni skladbi v spomin prikliče nekatera trendovska folkovsko-elektronska prečenja. V nadaljevanju intenzivnost sicer pade, toda poudarek na ritmih ostane. Sama pravi, da je bil ritem na njenih prejšnjih ploščah vedno prikrit, zato je tokrat sklenila, da ga postavi v ospredje. Prekrivanje organskih tolkalskih zvokov in elektronskih repeticij ustvari zgoščeno hipnotično godbo, ki se bolj kot na strukturo opira na bogato zvočnost. Zadnje pa dopolnjujejo tople, igrive melodične linije in vokalna harmoniziranja - svoj glas tokrat uporablja kot zvočno barvilo in refleksivno iniciativo prepušča poslušalcu. Posamezne razpoznavne besede in stavki lebdijo v ohlapnih ritmičnih strukturah in zdi se, da Juana pravzaprav le usmerja zvočni tok, ki pa ostane presenetljivo blizu pop formatu. ’Un Dia’ še enkrat več potrdi njen raziskovalni duh in samosvoj eteričen zvočni univerzum. Album bo nedvomno upravičil zaupanje njenih starih fanov, vsaj deloma pa bi moral biti pisan na kožo tudi bolj odprtoslušnim sledilcem trendovskih muzik.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>