V petek se je s koncertom zasedbe My name is Ann zaključilo štirinajsto Mesto žensk. Rdeča linija tokratnega desetdnevnega mednarodnega festivala sodobnih umetnosti je predstavljal odnosa človeka do živali in narave ter misel, da je končna svoboda možna le preko procesa samoomejevanja. Javljamo se z utrinki festivalnih performansov Atelje Bare Kolenc, Napredne stvarnosti kolektiva Conservans ter produkta ene izmed festivalnih delavnic Prihodnost smrti.
V petek se je s koncertom zasedbe My name is Ann zaključilo štirinajsto Mesto žensk. Rdeča linija tokratnega desetdnevnega mednarodnega festivala sodobnih umetnosti je predstavljal odnosa človeka do živali in narave ter misel, da je končna svoboda možna le preko procesa samoomejevanja. Za slednjega pa so se skozi zgodovino odločali predvsem družbeno šibkejši.
V pester transdisciplinarni program je bilo vključenih tudi enajst scenskih stvaritev med katerimi so bile tri premierne uprizoritve domačih ustvarjalk. Atelje Bare Kolenc je premierno vabil v prostore Stare elektrarne v prvem festivalnem petku. Več o predstavi nam je povedala režiserka in koreografinja predstave Bara Kolenc... Boomp3.com
Plesno-gibalno gledališče je večplastnost umetnosti in večobraznost Karle Bulovec razvil v atelje multiplih oseb in osebnosti, ki so vsaka na svoj načini upodobili slovensko Frido Kahlo in enega bolj plodovitih domačih dramatikov Mraka.
V Ateljeju pa se ni le kiparilo gibalo in igrali temveč tudi govorilo. Z vokalnimi vložki je navdušilo nepovezano in brezglavo izrekanje sicer smiselnih delcev Alje Kapun, ki je uprizorila eno izmed reinkarnacij nepredvidljive Karle. Kapunova je marsikoga presenetila tudi z uvodnim prizorom rojstva/začetka/prihoda/nastopa golega telesa, katero je skozi celotno predstavo brez prestanka prepričevalo o popolnem suženjstvo igralkinemu/Karlinemu svetu.
Nejasne meje umetnosti ateljejev Karle Bulovec in Bare Kolenc, so se z domiselno scensko postavitvijo razpele tudi med občinstvom in ustvarjalci. Gledalec namreč ni bil postavljen v vlogo zunanjega opazovalca, ampak se je znašel v burki nepredvidljivega umetniškega dogajanja znotraj prostorov Ateljeja samega kot nemi in pasivni soudeleženec, kateri je bil iznenada interpeliran k aktivni soudeležbi
Pravi užitek je bilo prisostvovati predstavitvi projekta Napredne stvarnosti, produktu kolektivu Conservans iz Barcelone. Ta prikazuje dober primer prakse angažirane umetnosti, ki več kot prestopi običajne meje umetniškega procesa, v katerem gledalec ne seže dalj od pasivne percepcije. Conservans je provokativno pozival v akcijo in mnogi so s odzvali. In kaj je predramilo speče množice potrošniške družbe?
Nič drugega kot neposredna grožnja eksistenčne varnosti kakopak. Zaradi nedosegljivih cen stanovanj in požrešnemu zanimanju raznih korporacij zanje, je domek v središču Katalonije le še hoteni spomin na boljše čase. Po večini obsojenim na večne in denarnici neprijazne najemnine je tudi nam je ta problematika, tako Špancem, še predobro domača. Načrt oziroma eksperiment Conervansa je bil kar drzen; ni vključeval 40-letnih kreditov ali neprostovoljne izselitve izven Barcelone.
Namesto tega so s pomočjo slogana "You will never get your fucking flat" napadli ljudsko zavest ter jo še pošteno razkurili z videom, ki je kljub cenzuri, širom po spletu razkrinka nepoštene prijeme nepremičninske politike in bank. Rezultat: Protest 25 -tisoč glave množice, ki zahteva streho nad glavo. Odziv oblasti: Zajeban. Kljub množičnemu pritisku so tisti zgoraj uporabili vedno delujoč mehanizem - prevladujoča skrb za samega sebe kot za skupnost. Obljubljena denarna pomoč vlade pri plačilu najemnin je morda utišala množico, ne prispeva pa k reševanju problema in ga kvečjemu le še zvišuje.
Performans pa spodbuja tudi razmišljanje o položaju, v katerega smo vedno bolj potisnjeni - ali lahko terjamo svobodo v poplavi zakonskih omjitev, sprejetih pod vplivom kapitalskih gigantov in ali jo lahko pod težo vsakdanjih obveznosti sploh udejanjimo? Conservans pravi, da ni nemogoče.
S precej bolj mikro ravnijo pa se je ukvarjal performans Prihodnost smrti, plod ene od festivalskih delavnic. Petdnevni workshop, ki sta ga zastavili in vodili umetnici kolektiva A2, Anton Mirto iz Londona in Alit Kreiz iz Tel Aviva. je bil namenjen o umiranju in smrti.
Kolektivno smrt, tako drugačno od skupinskih samomorov, so nam udeleženci predstavili v Kapelici, kjer je tako približno 20 nastopajočihv rakrilo svoj intimno predstavo o umiranju. Pokopali so sami sebe in drug drugega. Sicer monoton potek dogajanja so dvigovali nadvse različni in zanimivi posamezniki, sicer iz različnih držav, po večini laiki v gledališkem svetu. Ena od udeleženk delavnice je o svoji izkušnji povedala:
Nekoliko manj zanimivo se je festival Mesto žensk končal za nekaj potencialnih gledalcev predstave Ko luna raste plesalke in koreografinje Tine Valentan ki jih je presenetila nepričakovana sprememba napovedane ure predstave, tako da so lahko pred PTL-jem le nekoliko jezno prhali predse mrzli večerni zrak...
Kljub temu sta tople spomine na festival spisali Ana in Alja.