Sreda, 29. 10. 2008
Tit Podobnik
Ko se na kupu najdejo takšna tri imena, kot so Lou Reed, John Zorn in Laurie Anderson, je kakršenkoli podroben uvod povsem odveč. Lou Reed je veliko več kot le Transformer, Laurie Anderson je tako ali tako predvsem artistka, če pa se poleg vrine še John Zorn, hitro postane jasno, da bo situacija rodila formo le ob predponi „ne“. (v celoti!)
* Ko se na kupu najdejo takšna tri imena, kot so Lou Reed, John Zorn in Laurie Anderson, je kakršenkoli podroben uvod povsem odveč. Lou Reed je veliko več kot le Transformer, Laurie Anderson je tako ali tako predvsem artistka, če pa se poleg vrine še John Zorn, hitro postane jasno, da bo situacija rodila formo le ob predponi „ne“.
Prizorišče njihovega druženja še nadalje razgrne smer, v kateri se bo glasba gibala. Leta 2005 ustanovljeni newyorški klub The Stone je namreč namenjen neprofitnim avantgardnim in eksperimentalnim glasbenikom, željnim takšnega ali predvsem drugačnega izražanja. Ob tem ne gre pozabiti, da je umetniški vodja kluba prav John Zorn. Med koncerti ni na voljo nobene pijače, toaletni prostori so zaprti, ves denar od vstopnic pa gre neposredno v žepe nastopajočih glasbenikov. Klub se tako financira le s pomočjo donacij in omejenih izdaj intrigantnih posnetkov koncertov, za katere skrbi založba Tzadik. Do sedaj je kot Stone Issue One izšel posnetek skupnega nastopa Johna Zorna, Billa Laswella, Mikea Pattona, Roba Burgerja, Davea Douglasa ter Bena Perowskega medtem, ko sta na Stone Issue Two pot našla Fred Frith in Chris Cutler. Danes bomo torej poslušali tretji plošček iz omenjene serije, namenjene predvsem glasbe željnim ušesom, sekundarno pa tudi ohranjanju podobe in obstoja dotičnega kluba.
Posnetek je sicer sestavljenih iz dveh nastopov z začetka letošnjega leta. Uvodno zarezovanje pripade rockovski legendi Lou Reedu, čigar sistematično tematiziranje pred akordnim izbruhom pripelje celo do nekakšne variante na Hendrixovo klasiko Foxy Lady. Kasneje pa je lepo slišan odsev Loujevih let z Velvet Underground in seveda muzikalnega eksperimentiranja s plošče Metal Machine Music, za katero še danes ni povsem jasno, ali ima za sabo koncept ali pa gre zgolj za enourno vijačenje po kitari. Delni odgovor na to vprašanje ponuja kar pričujoči koncert, saj ob Zornovem vpadu in kasnejšem skupnem razgrajevanju zvoka zadeva zazveni neverjetno koherentno. Med improvizacijo se tudi najdevata, kar tistih nekaj sozvočij naredi prav mikavnih. Sicer se skozi nastop zdi, da John Zorn veliko bolj posluša Louja kot obratno, a željeni učinek je dosežen. Ko pa v enačbo vstopi še inovatorka ter eksperimentalistka Laurie Anderson, zadeva dobi že prav melodičen pridih. Prva skladba se tako zaključi skozi prijetno, seveda nekoliko svobodnejšo simfonijo kitare, saksofona in violine.
Drugi komad se nadaljuje v noti prvega. Zorn se pomakne nekoliko v ozadje, iz plošče pa buhtijo pravi metalski zvoki, ki na nekaterih mestih izpljunejo ven tudi kakšno terco, Laurie pa z elektroniko poskrbi za temačen, celo epohalen ambient, čigar svobonjaška ekspresija sicer proti koncu komada zopet privre na dan. V teh razdelkih najbolj blesti John Zorn, kateremu pripade tudi uvod v tretji in s tem poslednji del posnetka. Da je njegova tehnika pihanja izjemna, smo se skozi njegovo obsežno diskografijo lahko prepričali že prej, da zna svoje igranje ujeti v kitarski razpon prav tako in rezultat je znova impresiven, všečen, ter prediren zvočni napad na poslušalca.
Mogoče pričujoči trio s svojimi imeni ob zazvzetju odra marsikoga preseneti, a kaj kmalu postane jasno, da točno vedo, kaj delajo. In če se s prvim poslušanjem zdi kot, da gre za še eno brnenje in neskončno bruhanje tonov, se glasba z vsakim novim poslušanjem bolj usede ter postopoma popolnoma kolonizira uho.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>