Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Konstrukt in zgodovinskost Romov (6048 bralcev)
Torek, 28. 10. 2008
Annetka&Julietta



Ali je zgodovina zgolj konstrukt tistih, ki so na poziciji moči?
Ali po Evropi še danes "vandra" ljudstvo brez zgodovine?
Ali je med temi ljudstvi tudi neko pleme, ki je svoje poimenovanje dobilo šele leta 1971?
Oči zaslepljene od blišča jih ne vidijo, a vendarle so.
Prisluhnite oddaji Oči, da ne vidijo, kjer bomo poskušali spregledati pred zapletenim konstruktom zgodovine ter enim izmed njegovih posledic, ki kot snežna kepa s seboj povleče še mnoge druge: obstoj in zgodovinskost Romov.
Goethe si je nekoč zastavil vprašanje: »Kaj na svetu je najtežje storiti?« Tisto, kar se sprva zdi najlažje, je bil njegov odgovor. »S svojimi očmi resnično videti nekoga, ki je pred tvojimi očmi.« Današnje Oči, da ne vidijo bodo vseeno poskušale spregledati pred zapletenim konstruktom zgodovine ter enim izmed njegovih posledic, ki kot snežna kepa s seboj povleče še mnoge druge: obstoj in zgodovinskost Romov.

To, da zgodovina ni le ena, temveč da je razlaganje zgodovinskih delitev vedno stvar določene perspektive oziroma ideologije, ni seveda nič novega. Vseeno pa se resničnega odgovora na vprašanja, kdo je tisti, ki zgodovino piše in jo preko institucij, katere ima v oblasti, širi navzven, ne sliši pogosto. Zgodovino namreč proizvajajo tisti, ki so v določenem obdobju na poziciji moči. Ta pozicija pa dopušča zgolj selektivna branja preteklosti, ki se lepo vežejo v umetno proizvedeno hegemono zgodbo.

Oblikovanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev in njenega toka je problematično z vsaj dveh vidikov, ki pa imata navsezadnje isto posledico: ljudje živijo in verjamejo v sliko izkrivljene realnosti. Trdno ostajajo prepričani o različnih dejstvih, kot sta na primer narod ali etnična skupina, ki pa niso nič drugega kot konstrukti družbenega razreda moči. Ti miti pa z lahkoto preživijo, saj so njihovi ustvarjalci po navadi v trdni povezavi z ideološkimi aparati države, kot so cerkev in državne institucije.

Če je rekonstrukcija zgodovine najprej vprašljiva zaradi varljive vere, da je sedanjost lahko zgolj taka, kot je, pa lahko nadalje trdna zavest o trdni in nezmotljivi sedanjosti močno vpliva na življenje posameznikov. Skupine, ki zaradi tega najbolj trpijo, pa so, paradoksalno, ravno skupine, ki jih je kapitalizem še dodatno odrinil na periferijo. Verjetno pa je stvar prej logična kot bizarna, saj se kapital kot moderna ideologija ravno na ta način legitimizira in vzdržuje.


Na podoben način postane logično izkoriščanje otrok v azijskih tovarnah za nikoli prevelike kupe oblačil veleblagovnic zahodnega sveta. Povsem vsakdanje je tudi sklepanje, da posameznik, katerega se drži etiketa Rom, ne dela, nima izobrazbe in ni vreden sodnega postopka. Čeprav bi bil danes tudi Jack Razparač pred sodiščem nedolžen, dokler se mu krivda ne bi dokazala, ta princip za nekatere romske družine ni veljal.

Nova kulturna zgodovina, ki je med zgodovinopisci poznana dobrih deset let, opozarja, da zgodovinski viri in dokumenti različnih oblik ne obstajajo sami po sebi, temveč so vpeti v diskurz prostora, časa in nosilca. Poleg tega, obrazloži Roger Chartier [roger šartje], nova kulturna zgodovina usmerja pozornost tudi na sam proces branja.

Tudi Alenka Janko Spreizer dokazuje vključenost besedila v obstoječo bralno prakso posameznega obdobja, ki določa način recepcije teksta, njegova produkcija pa je vpeta v diskurz določene dobe. S svojo študijo tako imenovane romologije na Slovenskem dokaže prepletenost omenjene vednosti z diskurzi sedentarizma, orientalizma in nacionalizma ter ji očita konceptualno zastarelost.

Spreizerjeva tudi meni, da je izvor Romov le »plod projektov etnogeneze« devetnajstega stoletja ter da se predmet omenjenega znanstvenega polja zdi nejasen. Mogoče pa ostaja nejasen, ker znanstvenega objekta pravzaprav ni? Mogoče se je določeni skupini ljudi zaradi krinke družbene delitve vsililo poimenovanje in determiniralo njej lastne značilnosti ter na tak način upravičilo pravice in možnosti, ki si jih družbeno močnejši, v tem primeru še številčnejši, prisvajajo nad šibkejšimi?

Da se lahko skupnost sploh misli, je nujno potrebno oblikovati zgodovino, ki bi tej skupnosti preko mitov pripisovala skupno identiteto in razložila njen družbeni položaj. Zato ni čudno, da se piše tudi zgodovina Romov. To pa hkrati proizvede vse, kar naj bi ta skupina bila. Sprva so se le družbeno šibkejši z nizanjem različnih etiket, ki so jih preko zgodovine usvojili in ponotranjili, razvili v družbeni razred, nezmožen izstopiti iz začaranega kroga determiranosti. Tisti, ki formulirajo njegov imaginarni obstoj, hkrati definirajo tudi produkcijski način, znotraj katerega se ta imaginarij ohranja in stalno potrjuje.

Več o tem, kako lahko uradni dokumenti oblasti vplivajo na oblikovanje splošno sprejetih predstav, nam je povedala Vera Klopčič iz Inštituta za Narodnostna vprašanja …

Boomp3.com

Kako razred brez premoženja postane etnično zaznamovan, kaže odlok ministrov za notranje zadeve iz leta devetnajsto šestnajst, kjer se beseda cigan uporablja kot način preživljanja. Vera Klopčič pa dodaja …

Boomp3.com

To je le eden izmed uradnih dokumentov, ki so pripomogli k uveljavljanju imena Cigan, kasneje Rom, za posameznike, katerih zgodovina se je začela kreirati preko stereotipnih predstav, ki pojmovanje še danes opravičujejo. Nekateri odloki tudi povezujejo izključenost z neugodnim socialnim položajem in revščino. Ravno to pa kaže, da problem ni v neki skupini kot taki, temveč v družbeni delitvi.

Ker zgodovinopisje ustvarja roka vladajočih, ni čudno, da iz nje izpadajo detajli, ki bi metali senco dvoma na razsvetljenost heroičnih vladarjev in vladaric, katerih poslanstvo je delovanje v dobro vsega njihovega ljudstva. Iz šolskih učbenikov izpadajo tisti, ki niso bili na poziciji moči in katerim zgodovinarji večinoma niso posvečali pretirane pozornosti. Mnogokrat so jih poimenovali kot ljudstva brez zgodovine, če si izposodimo frazo znamenitega antropologa Erica Woolfa. Na tak način se je konstruiral tudi narod Romov.

Romi naj ne bi imeli zgodovine, ker so bili in še danes so v manjšinskem položaju, čeprav naj bi jih bilo samo na evropskem kontinentu med 15 in 20 milijonov. Zakrivanje družbene delitve poteka tudi v Sloveniji, kjer se zgodovini Romov ni posvečala pretirana pozornost ali pa je bila namerno izločana iz zgodovinskih knjig.

Ker so zgodovinarji kot Romi del sistema, je ignoranca učenjakov predvidljiva. Nasprotno pa med preprostimi ljudmi kakor tudi med književniki obstaja fascinacija nad tistimi, ki so jih konstruirali kot svoje »Druge«. Ljudska izročila o izvoru Romov ter razlage za njihovo izključenost so temeljile na vraževernosti. Stereotipni predstavi kot o negativnih Drugih ni ušla niti književnost, ki danes velja za vrhunsko. Cervantesove »Zgledne novele« in Merimejeva »Carmen« se v svojem prikazovanju stereotipnosti vseeno razlikujeta od Lorcove pesniške zbirke »Ciganski romancero«, ki kljub mnogim stereotipnim predstavam o Romih pravi, da je cigansko prav tisto, kar je v njegovi pokrajini najbolj aristokratsko. A niti ena imaginarna predstava se ne dotakne dejanskosti tistih, ki jih imenuje za Rome ali večinoma za Cigane.

Ena izmed zgodbic, ki so med evropskim življem krožile skozi stoletja, je, da ljudstvo, ki ga imenujejo Cigani, izvira iz Egipta. Od tukaj tudi angleško ime »Gypsies«, ki je popačenka imena Egipčani. Zgodnje znanstvene raziskave o izvoru Romov so imele prav tako podmeno, da gre za ljudi, ki so se v Evropo preselili. Iz tega je sledila interpretacija zgodovinske pravice prvorojenca, kot bi rekel Etienne Balibar, ki prišlekom onemogoča dostojno življenje, ki ga imajo tisti, ki si teritorij lastijo.

Tudi slovenski jezikoslovec Franc Miklošič je raziskoval poreklo ljudi, ki jih imenujemo Romi. Skozi primerjalno-jezikoslovno metodo je dognal, da je osnova jezika, ki ga govorijo Romi, indoarijskega izvora. Z lingvističnimi metodami so začrtali tudi pot, po kateri naj bi se Romi premikali proti Evropi. Vendar pa ta rekonstrukcija poti Romov velikokrat ostaja na ravni znanstvenih špekulacij.

Domnevno poreklo Romov, ki naj bi bilo znanstveno dokazano, pa velikokrat podkraljuje lokalne etnonacionalizme, ki želijo dokazati, da ti ljudje ne spadajo v Evropo. V slovenski zgodovini se na primer kot pradomovina poudarja Karantanija, čeprav nekateri zgodovinarji, med katerimi je najbolj znamenita teza dr. Petra Štiha, poudarjajo, da Karantanija z današnjimi Slovenci nima prav nobene povezave.

Pomembno pri tej slovenski zgodbici o preteklosti je, da se povezuje z nekim točno določenim ozemljem, na katerem Slovenci živijo še danes. V tej zgodbici se ne poudarja, da so se nekoč tudi ta ljudstva od nekod preselila na to ozemlje. Slovenci z Zakarpatjem nimajo nobene povezave več. Rome pa se zaradi pripisanega nomadskega duha povezuje z neko oddaljeno pradomovino Indijo, iz katere so dobesedno priromali v Evropo.

V tem kontekstu lahko razumemo rasistične izpade, ki so se v hlastanju za evropsko potrditvijo lastne nacionalne identitete razpršili tudi med Romuni. Nekatere Romune namreč zelo iritira, da jih v Evropi zamenjujejo z Romi, ki po njihovem mnenju prihajajo iz Indije, medtem ko so Romuni v Romuniji tradicionalno naseljeni že od časa rimskih naselbin. Ob tem marsikdo med njimi zanika dejstvo, da danes v Romuniji biva več kot dva milijona Romov, ki so romunski državljani.

Morda nam prav ta znanstvena ugibanja pri dekonstrukciji konstrukta dokazujejo, da je vprašljivo, če sploh obstaja Rom, romski narod ali pa gre najprej za vprašanje razredne delitve, ki se vzdržuje vsaj na dva načina. Preko Andersonovih zamišljenih skupnosti, kjer se zavest o obstoju naroda in skupne identitete oblikuje na podlagi različnih narodno povezujočih simbolih, ki interpelirajo posameznike kot Rome, in preko ekskluzivističnih politik, ki se zgodovinarjem največkrat kažejo skozi pisne tekste uradnih dokumentov, ki pričajo o življenju tako imenovanih Romov v Evropi.

Zamišljena skupnost Romov se je uradno formirala osmega aprila pred malo manj kot osemintridesetimi leti s prvim romskim kongresom v Londonu, saj se je v dvajsetem stoletju …

Boomp3.com

Danes je torej …

Boomp3.com

Prav tako so se zbrani na kongresu poimenovali …

Boomp3.com

Kongresa se je udeležila romska elita iz cele Evrope in je štela okrog 50 posameznikov. Na tem kongresu si je ljudstvo, ki so ga do tedaj poznali kot Cigani, nadelo ime Romi, saj naj bi v njihovem jeziku to pomenilo človek. Zbrani so tudi določili svojo zastavo in verjetno najbolj prepoznaven emblem. To je romska himna – popularna pesem Dželem Dželem, pri kateri se ne stoji, ampak pleše. Prisluhnimo eni izmed izvedb pokojnega romskega kralja Šabana Bajramoviča.

Boomp3.com
Kot razlog za izgon se je k nezaželenemu socialnemu položaju dodala še obtožba sodelovanja s turško vojsko. Med te odloke spada tudi pismo federacij nemških mest iz šestnajstega stoletja, kjer je jasno zapisana zahteva, da bodo vsi cigani izgnani iz teritorija nemških mest. Nemirni romski duh, zaradi katerega se Romi selijo okrog, se torej razblini ob prvem pogledu na odloke o izgonu.

V Moldaviji in Valahiji so sredi štirinajstega stoletja ubrali drugačno strategijo. Namesto izgona so se odločili za suženjstvo Romov. Kodeks Valahije iz začetka devetnajstega stoletja pravi: »Cigani bodo rojeni samo kot sužnji. Vsak, ki je rojen od matere sužnje, tudi sam postane suženj.« Lastniki Romov v Valahiji in Moldaviji so bili princ, samostani kot tudi nekateri posamezniki. Kupovanje in prodajanje romskih sužnjev kot tudi podarjanje le-teh je bila ustaljena praksa.


Da pa ne bi takšnih barbarizmov slučajno pripisali zgolj nekaterim »obskurnim« deželicam vzhodne Evrope, je potrebno poudariti, da so se podobne prakse ustalile tudi v zahodni Evropi. Tako v svetem rimskem cesarstvu kot tudi v Franciji pod vladavino Ludvika štirinajstega, znamenitega sončnega kralja, so bili uvedeni tako imenovani anticiganski zakoni.

Ludvik štirinajsti je dal vse moške Rome aretirati in jim določil doživljenjski zapor na galejah brez sodbe. Prav tako je bila za Romkinje določena prisilna sterilizacija in odvzem otrok, ki so jih dali v sirotišnice.

Če nadaljujemo s prav nič razsvetljenim razsvetljenstvom, pridemo do pruškega kralja Friedricha Wilhelma I., ki je v osemnajstem stoletju izdal odločbo, da se vse Rome in Romkinje, starejše od osemnajst let, na ozemlju Prusije obesi brez sodbe. V Saksoniji pa so se skorajda istočasno dogajali spektakularni lovi na Cigane, ki so potekali podobno kot lov na živali in so se smatrali kot del javne zabave. Da pa ne bi bili krivični, lahko omenimo, da je stoletje prej nek madžarski grof dovolil ostati skupini Romov na svojem ozemlju, saj so delali kot kovači in je njihova obrt koristila vojski.

Ker so vladarji razsvetljenega absolutizma ugotovili, da nenehno izganjanje Romov ne vodi nikamor, so začeli razmišljati o možnostih njihove asimilacije. Najtemeljiteje sta se tega lotila avstro-ogrska vladarica Marija Terezija ter njen sin Jožef drugi. Potem ko je njegova mati s prisilnimi metodami Rome sedentirala, je Jožef drugi sprejel različne zakone za baje učinkovitejšo asimilacijo. Med temi zakoni je bila prepoved uporabe romskega jezika s kaznijo štiriindvajsetih udarcev z bičem, prepoved zakonskih zvez znotraj romske skupnosti, odvzem vseh otrok starejših od štirih let, ki so jih dali v rejo h kmečkim družinam, da bi ti prevzeli njihov način življenja. Čeprav so v nekaterih avstro-ogrskih pokrajinah dosegli popolno asimilacijo Romov, pa so se spet v drugih Romi uprli in pobegnili. Tisti, ki so jih ulovili, so bili podvrženi strogim kaznim in mučenjem.

Beseda holokavst je v zavesti povprečnega Evropejca zapisana kot sporočilo »nikoli več« za množično proizvodnjo smrti. Nacisti pa so z iskanjem odgovora na znameniti »Judenfrage« začeli razvijati odgovore tudi na »Zigeunerfrage«. Državljanstvo in s tem volilno pravico so poleg Judov izgubili tudi Romi. Nacistično reševanje ciganskega vprašanja ter romski holokavst (ali kot ga Romi sami imenujejo - Porajmos) sta ostala zgolj nekje v zgodovinskih »fusnotah«. Cigansko taborišče Lackenbach, eksterminacijsko taborišče Chelmno in tudi ciganska noč v Auschwitzu-Birkenau, ko je bilo v plinske celice poslanih okrog dvajset tisoč Romov, so namreč izpuščeni iz večine zgodovinskih knjig, ki se ukvarjajo s holokavstom.

Vera Klopčič je k temu dodala …

Boomp3.com

Kako pa je z urejanjem statusa žrtev holokavsta za Rome pri nas?

Boomp3.com

Po različnih ocenah naj bi med drugo svetovno vojno v koncentracijskih taboriščih izgubilo življenje dva milijona Romov. V Prekmurju še danes živijo Romi in predvsem Romkinje, ki se spominjajo, kaj je druga svetovna vojna pomenila za romski narod, ki je živel na današnjem slovenskem ozemlju. Čeprav v spominu teh niso koncentracijska taborišča, temveč predvsem sodelovanje s partizani, za kar je mnogo Romov v Prekmurju zelo drago plačalo. Enega takšnih dogodkov se spominja Romkinja Liza Levačič, ki so ji Nyilaši, to so madžarski nacisti, zaradi sodelovanja s partizani ustrelili očeta.

Boomp3.com

Množičnega poboja Romov se spominja tudi Julijana Cener iz romskega naselja Kamenci, ki pripoveduje, da so si morali, potem ko so skupino Romov ujeli Nyilaši, ti najprej sami skopati jamo, v katero so jih potem Nyilaši postreljali.

Boomp3.com

Kljub vsemu pa Romi po drugi svetovni vojni očitno niso imeli ustreznega P.R.-a oziroma pogajalske moči, ki bi jim omogočila, da bi si izborili podobno zaščito, kot so jo pridobili Judje. Vsaka država se posamezno spopada z »romsko problematiko«. A tudi oznaka romska problematika je stigma, ki Rome izenačuje s problemom in upravičuje ter vzdržuje družbeno delitev, katere pa med Slovenci očitno sploh ni, saj se nikoli ne govori na primer o »slovenski problematiki«.

Druga svetovna vojna je prinesla ponovni razmislek o vrednosti človeka, ki je prispeval k univerzalni deklaraciji človekovih pravic. A vendarle so bili spet Romi tisti, pri katerih so različne oblasti - tako deklarirano desne kot tudi leve - še mnogo let po drugi svetovni vojni padale na testu upoštevanja te ultimativne vrednote. Med kršitve človekovih pravic Romov lahko štejemo organizirane prisilne sterilizacije romskih žensk na Švedskem v sedemdesetih letih kakor tudi pogrom nad prebivalci ter izselitev romskega naselja pri Ambrusu v Sloveniji leta 2006.

Kljub modernemu projektu emancipacije Romov se je med običajnimi predstavniki, ki niso bili elita, temveč so živeli in še danes živijo pod pragom absolutne revščine, pojavil dvom kot tudi nesprejemanje imena Rom. Tako pravita Romkinji iz romskega naselja Kamenci, da sta se Ciganki rodili in bosta Ciganki ostali celo življenje ter da je njihova narodnost ciganska. Te pa ne jemljeta z negativno konotacijo.

Boomp3.com

Podobno razmišlja tudi eden izmed pevcev iz madžarske romske skupine, imenovane Ando drom. Današnjo oddajo Oči, da ne vidijo bomo zaključili z njihovo pesmijo Phari mamo, ki govori o mukah, ki so jih skozi zgodovino trpeli ljudje, poimenovani Romi. Pevec Andro droma ob pesmi ironično komentira, da je očitno človek postal šele leta 1971, ko je dobil ime Rom. Rom naj bi pomenilo človek. Ali iz tega sledi, da pred omenjeno letnico, ko je bil nekdo prepoznan še kot Cigan, ni bil človek? Baje se zgodovine ne da popraviti, smo pa vsi odgovorni in soaktivni pri konstrukciji sedanjosti.

//////////////////////////////////////////////////////////////
Track: Ando Drom Phari mamo
//////////////////////////////////////////////////////////////

V konstrukte romske zgodovine sta se poglobili Ana Podvršič in Julija Sardelić.




Komentarji
komentiraj >>